dr. Franc Rode

Dr. Franc Rode je bil rojen 23. septembra 1934 v Ljubljani in je doma z Rodice pri Domžalah. Očetu Andreju in materi Frančiški, rojeni Breznik (sestra znanega jezikoslovca Antona Breznika, avtorja Slovenske slovnice in Slovenskega pravopisa), se je rodilo sedem otrok, pet sinov in dve hčeri.

Franc je šolo najprej obiskoval v bližnjih Jaršah in nato v Domžalah, maja 1945 pa je z družino zapustil Slovenijo in odšel v Avstrijo, tako da je šolanje nadaljeval najprej v begunskem taborišču v Judenburgu, nato na gimnaziji v Lienzu in v Spittalu ob Dravi. Kot mnogo drugih družin se je tudi Rodetova izselila v Argentino, kjer je sin Franc v Buenos Airesu nadaljeval šolanje, leta 1952 pa je stopil v misijonsko družbo (lazaristi).

V bogoslovje je vstopil v Buenos Airesu: Študijska pot pa ga je nato prek Rima pripeljala v Pariz, kjer je bil leta 1960 posvečen v duhovnika. Tri leta kasneje je v francoski prestolnici doktoriral iz bogoslovja – v tem času je bil duhovni pomočnik v domu upokojencev v bližini Pariza – in se leta 1965 vrnil v Slovenijo, kjer je bilo njegovo prvo službeno mesto pri Sv. Jožefu v Celju. Leta 1967 je prišel v Ljubljano, kjer je postal ravnatelj bogoslovcev lazaristov – pozneje tudi predstojnik (vizitator) lazaristov – hkrati pa je začel predavati na Teološki fakulteti: najprej francoščino, nato pa tudi praktično apologetiko, misiologijo, teologijo nekrščanskih verstev, uvod v moderni ateizem in osnovno bogoslovje. V tem obdobju se je posvečal publicistični dejavnosti: veliko je objavljal v tedniku Družina, v Bogoslovnem vestniku, glasilu Teološke fakultete, reviji Znamenje, pri kateri je bil tudi prvi urednik, in pri Mohorjevi družbi. Mnogi se ga iz tega obdobja spomnijo kot predavatelja na teoloških tečajih, kjer se je v kritičnih nastopih loteval širših družbenih vprašanj, kar je imelo odziv tudi pri tedanjih oblasteh.

Po šestnajstih letih bivanja v domovini ga je pot ponovno zanesla v tujino, v Vatikan, kjer je leta 1981 prevzel službo v takratnem papeškem Tajništvu za dialog z neverujočimi, do imenovanja za novega ljubljanskega nadškofa pa je bil od ustanovitve marca 1993 tajnik Papeškega sveta za kulturo. V tem času je veliko predaval in objavljal predvsem v Franciji, pa tudi v Sloveniji. V slovenščini so v tem obdobju med drugim izšla njegova dela Mesec dni na rdečem otoku, Uvod v moderni ateizem, Ožarjeno bivanje, Živa verstva, skupaj z dr. Antonom Stresom je izdal Kriterij krščanstva v pluralistični družbi, posebej odmevni pa sta bili njegovi knjigi Spomin, zvest načrt Cerkve na Slovenskem in Za čast dežele.

5. marca 1997 je papež Janez Pavel II. dr. Franca Rodeta imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Kmalu po tem, ko je 7. aprila istega leta v upravo prevzel škofijo, je bil izbran tudi za predsednika Slovenske škofovske konference. V času opravljanja škofovske službe v Ljubljani je veliko pozornosti posvetil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo. Po njegovem prizadevanju je bil 14. decembra 2001 podpisan Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih. Njegov čas je zaznamoval tudi sklic in potek prve vseslovenske sinode (plenarnega zbora 1997–2000). Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem je bil slovesno razglašen na Brezjah 18. maja 2002. Iz tega obdobja velja omeniti tudi knjigo Stati in obstati, ki je pri založbi Družina izšla leta 2001.

Na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2004, je papež Janez Pavel II. dotedanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita imenoval za prefekta Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, ki velja za enega največjih in najzahtevnejših uradov rimske kurije. Od 26. februarja 2005 je prefekt Rode tudi član Kongregacije za škofe, ki je med drugim pristojna za imenovanje novih škofov ter usmerjanje dela škofovskih konferenc.
24. marca 2006 ga je papež Benedikt XVI. na konzistoriju povišal v kardinala, s polnim naslovom kardinal diakon cerkve San Francesco Saverio alla Garbatella. Službo prefekta kongregacije je odložil leta 2011 ob upokojitvi. 20. junija 2016 je na konzistoriju prejel naziv kardinal duhovnik, pri čemer je ohranil naslovno cerkev v Garbatelli.

Prefekt Rode je nosilec mnogih visokih odlikovanj: pred imenovanjem za ljubljanskega nadškofa ga je francoski predsednik Jacques Chirac imenoval za viteza državnega reda za zasluge, leta 2005 pa za častnika častne legije. Ameriška univerza St. John's University pa mu je poleti 2005 podelila naziv častnega doktorja.