Ihan

Ihan leži na vzhodnem obrobju Ljubljanskega polja. Njegov ravninski del se v hribovito ozemlje najdlje zajeda pod Brdom ob Žabnici. Na desnem bregu Kamniške Bistrice ležita naselji Bišče in Mala Loka, na levem bregu pa so naselja Prelog, Ihan in Selo.
Na severu, vzhodu in jugovzhodu obkroža Ihansko ravnino zahodno pobočje moravških hribov. Nad Prelogom in Ihanom se dviga Veliki vrh (419m), severno od Goričice pa Tabor (377m), kjer danes stoji cerkev sv. Kunigunde, ki je bila zgrajena v drugi polovici 15. stoletja v gotskem slogu. Tabor je bil nekdaj zelo sloveča božja pot. Najvzhodnejši planoti sta Opaške in Voklo. Ta hribovit predel prištevamo k domžalsko – moravškemu osamelemu krasu, zato tu najdemo številne kraške pojave, pa tudi suhe in vodne jame.
Ihan je imel nekdaj pomembnejšo lego, kot jo ima danes. O tem nam pričajo bogate rimske grobiščne najdbe na Dobravi. Skozi Ihansko območje naj bi potekala glavna rimska cesta vzhod – zahod.
Ihan je povezan tudi z začetkom slamnikarske obrti, saj naj bi jo na Slovenskem pred več kot dvesto leti prvi vpeljali kar Ihanci. Za razvoj ihanskega gospodarstva je pomembna tudi Mlinščica, ki je dajala energijo za mlinarsko in žagarsko obrt.

Ihan je izredno dolga, raztegnjena vas. Če se peljete iz Domžal proti Ihanu, vas najprej pozdravi Prelog, ki je čedalje bolj naseljen. Kmalu potem pridete v Ihan, kjer je predvsem zanimiva župnijska cerkev svetega Jurija. Ihanci so si za svojega zavetnik izbrali sv. Jurija, o katerem je več legend. Ob cerkvi je nov župnijski dom, katerega so v glavnem s prostovoljnim delom in finančnim prispevki zgradili krajani smi. Po glavni Brzenikovi cesti se mimo gasilskega doma pripeljete do naselja Selo, kjer ima Termin svoj obrat Ilpos. H KS Ihan pa spadajo še: Goričica, Brdo (manjši kraj na Ihanom, od koder se odpre lep razgled na Ljubljansko kotlino), Dobovlje (Dobovlje je naselje v Občini Domžale. Ustanovljeno je bilo leta 1992 iz dela ozemlja naselja Brdo. Leta 2015 je imelo 39 prebivalcev), Bišče in Mala Loka. Prebivalci Ihana so v glavnem zaposleni po različnih podjetjih v bližnji okolici, veliko je samostojnih podjetnikov in kmetov. S kolesom ali peš pa se lahko odpravite po prijetnih gozdnih poteh in obiščete vasi, naselja, zaselke in njihove zanimivosti.

Znamenitosti: cerkev sv. Kunigunde na Taboru; cerkev sv. Miklavža na Goropečah; Oklo; Ajdovščina – hrib nad Selom; samostan sester sv. Križa; spomenik dr. Antona Breznika; Feliksov mlin, opuščeni kamnolomi Ihanskega marmorja:

Ihanski kamen – pisana ihanska breča

Nekoč, predvsem v 19.stol., je bilo v Ihanu več delujočih kamnolomov in tudi skrilolomov. Ihanski »marmor«, ki je v resnici apnenec, si je pridobil sloves lepega in uporabnega okrasnega in gradbenega kamna. S pridobivanjem in obdelavo kamna se je preživljal dobršen del prebivalstva. Zraven lahko prištejemo tudi furmane, ki so kamen prevažali.

Geološka zgodovina Ihana in okolice

Najstarejše kamenine na ihanskem prostoru so nastale v zgodnjem karbonu, to je že proti koncu starega zemeljskega veka, v istem obdobju kot kamenine Ljubljanskega gradu in Golovca. Dandanes se kažejo na površju na Dobravi, od koder se vlečejo na vzhod proti Vinjam, še več jih je južno od potoka Žabnica, na hribu Ajdovščina in v okolici. Sestavljajo jih debeli skladi modrosivega glinastega skrilavca in tanjše plasti drobnozrnatega kremenovega peščenjaka, ki na površju prepereva in hitro razpada. Ilovnata preperina je bledo rumenkasto sive do intenzivno rdeče barve.

Iz srednje zemeljskega veka so na ihanskem območju apnenci zgornjetriasne do spodnjejurske in kredne starosti, ki so vse precej zakrasele.

V okolici Brda nastopajo tudi različne zgodnjekredne kamenine. Vzhodno od tod pa se pojavljajo mlajše zgodnjekredne apnenčeve breče in konglomerat, ki so trdni in tudi uporabni v kamnoseštvu.

Najstarejše kamenine iz novega zemeljskega veka sestavljajo Veliki vrh. To so oligocenski apnenčev konglomerat, breča in peščenjak. Te kamenine so lomili v Petaverjevem kamnolomu pri Ihanu.

Breča

Breča je sprijeta mehanska usedlina, ki je sestavljena iz ostrorobih in različni velikih kosov, tudi blokov. V Sloveniji so najpogostejše običajne ali prvotne sedimentne breče, ki so sestavljene iz nezaobljenih ostankov različnih kamenin.

Svetlosiva in rumenkasta apnenčeva breča iz Ihana

Svetlosivo in rumenkasto zgornjekredno apnenčevo brečo z rdečimi žilicami in drobnimi fosili so nekdaj pridobivali nad Ihanom, kjer je sedaj več opuščenih kamnolomov. V 19.stoletju in vse do 1.svetovne vojne so bili to pomembni kamnolomi za Ljubljano in okolico. Brečo so imenovali tudi »Ihanec« ali »Ihanski marmor.« Uporabljali so jo za razne izdelke, za portale, nagrobnike, stopnice, tlake, vodnjake in podporne zidove.

Kamnoseštvo na Ihanskem

Predelovanje kamenja na Ihanskem je že staro in je bilo včasih močno razvito. Najstarejšo zvrst predelovanja kamenja (žganje apna) omenjajo že pred 250 leti. Ihanska kamnoseška obrt je že stara. Najbolj je zacvetela, ko so gradili zasavsko železnico. Ihanski kamnoseki so izdelovali rezan kamen za škarpe in mostove. Kamnoseštvo se je najbolj razvilo v Dobovljah in na Brdu, kjer je bilo dovolj primernega kamenja.

Znani sta dve stari kamnoseški rodbini z istim priimkom Mežnar, Mahletova z Goričice in Štancarjeva z Brda.

Janetov kamnolom so leta 1866 opustili, ker je zmanjkalo kamenja . Odprli pa so več novih: Antončkovega, Glavičevega Mrčičevga.

V Petaverjevem kamnolomu je delalo med obema vojnama po 25 do 30 kamnosekov. Največ kamenja iz tega kamnoloma so dali za regulacijo Kamniške Bistrice. Kamnolom pri Ihanski cerkvi so odprli l. 1954 za potrebe regulacije Kamniške Bistrice.

Omeniti je potrebno še okoliške skrilolome, iz katerih so Ihanci pridobivali kritino.

Znameniti izdelki iz ihanskega kamna v Ihanu

Nagrobnik in spominske plošče za zidu župnijske cerkve sv. Jurija v Ihanu, mogočna stebra na vrhu stopnic pri ihanski cerkvi, kropilnik in krstilnik v ihanski cerkvi, spodnji del Hribarjeve kapelice v Ihanu, portali okvirji oken na Sevškovi domačiji na Brdu, stopnice in tla pod oltarjem ter portal nad stranskim vhodom v crkev sv. Miklavža na Goropečah, steber, ki podpira kor v cerkvi sv. Kunigunde na Taboru, portal nad vrati v Kraljev mlin v Radomljah, vhod v stavbo študentskega servisa na Kolodvorski v Domžalah, staro stopnišče v Domžalskem domu, podporni steber in portal na Jenetovi domačiji v Domžalah, Marijino znamenje na trgu pred župnijsko cerkvijo v Mengšu.

Vir: Ihanski kamen, Turistično društvo Ihan