KRATKA ZGODOVINA DOMŽAL
Od prazgodovine do antike
Ostanki plena ledenodobnega lovca - kosti bobra, losa, jelena...
Od kod krajevno ime Domžale
Bronasto bodalo, najdeno v strugi Kamniške Bistrice.
Turki na Domžalskem
Naše kraje so najbolj prizadeli turški vpadi leta 1471 in Valvasor poroča, da so po tem letu kmetje začeli graditi protiturške tabore. V Domžalah se je takšen tabor do leta 1892 ohranil na Goričici, kjer je danes cerkev in staro pokopališče ter naj bi bil eden najlepših na širšem Kranjskem območju. Ko so na Goričici podirali zadnja dva stolpa, so našli 8 konic iz kovanega železa za samostrelne puščice. Konice naj bi bile iz 16. stoletja, torej iz časa turških vpadov. V okolici Domžal poznamo podobne tabore še na Krtini in Taboru nad Ihanom, kjer sta še ohranjena dela obzidja, ter v Dobu.
Najstarejša listina z omembo Domžal.
Tovorništvo in prevozništvo
Po 15. stoletju se je trgovski promet s Hrvaške, Štajerske in Dolenjske usmerjal po Savi navzgor do Zaloga ter mimo Domžal in skozi Poljansko dolino v Italijo. Tako so Domžale postale živahno prometno križišče in prebivalci so se začeli ukvarjati s tovorništvom ter prevozništvom. Zaradi porasta tovornikov so duhovniki na Goričici lahko začeli opravljati redno službo božjo. Še živahnejši promet se je razvil v začetku 18. stoletja, ko so skozi Črni graben zgradili cesto Dunaj-Trst. Leta 1724 je bil na Viru zgrajen most čez Kamniško Bistrico z mitnico Kranjskih deželnih stanov.
Francozi na Mengeškem polju
Francozi so bili v teh krajih trikrat. Prvič leta 1797, drugič so jih zasedli leta 1805 in ostali slabo leto. Tretja in najdaljša zasedba pa je trajala od spomladi leta 1809 do septembra 1813. Ko je Avstrija 12. avgusta 1813 napovedala vojno Ilirskim provincam pod francosko okupacijo, so boji potekali prav na ozemlju občine in mesta Domžal. Na območju Želodnika, Trzina in Mengša se je 8. septembra 1813 7000 francoskih vojakov pod vodstvom generala Bellotija spopadlo z avstrijsko armado pod vodstvom generala Fblseisa. Francozi so bili poraženi, general Belloti pa ujet.
Najstarejša fotografija Domžal (okoli 1875).
Razvoj industrije
Najmočnejša spodbuda za razvoj Domžal in okolice v drugi polovici 19. stoletja je bil razvoj slamnikarske industrije. Domžale so bile na prelomu stoletja evropsko znano središče slamnikarstva in slamnikarska industrija je v tem času doživljala svoj vrhunec. K gospodarskemu razvoju Domžal je veliko pripomogla tudi železniška proga, ki je Kamnik, zaradi vojaško pomembne smodnišnice, novembra 1891 povezala z Ljubljano.
Slamnikarska domača obrt - pletenje slamnatih kit in šivanje slamnikov doma za lastne potrebe in za prodajo na sejmih, je na Domžalskem znana od polovice 18. stoletja. Ustni viri njene začetke iščejo v Ihanu, a kmalu je bila razširjena na območje Domžal, Mengša in Moravč. Prodajo slamnikov so deloma prevzeli kočevski in blejski krošnjarji, ki so se jim kasneje pridružili tudi Tirolci iz doline Defereggen. S slamnikarsko domačo obrtjo se je sredi 19. stoletja ukvarjalo 12.000 ljudi, ki so naredili okoli 800.000 slamnikov na leto. Sredi 19. stoletja so v večjih krajih začeli ustanavljati delavnice, kjer so šivali slamnike, kite pa so pletli po domovih od Dola pa skoraj do Kranja. V tem času so se na območju Domžal naselili prvi Tirolci. Pavel Melittzer je okoli leta 1850 v Studi kupil delavnico Petra Koniča, v njej delal še nekaj let in leta 1857 na njenem mestu postavil prvo tirolsko slamnikarsko tovarno na Domžalskem. Tirolski podjetniki so v tem času v Benečiji ter Avstriji ustanavljali prodajalne in tovarne slamnikov, trgovali pa so tudi z domžalskimi slamniki. Pomemben mejnik je bila nova državna meja leta 1866, ko je Avstrija v vojni z Italijo izgubila Benečijo. V ustaljeno trgovanje so posegle nove carinske dajatve. Podjetje Ladsteter-Oberwalder je že naslednje leto večino svoje proizvodnje preselilo v Domžale - s seboj so pripeljali preše in drugo opremo ter izurjene šivalke. S prihodom Tirolcev so se začele graditi manjše in večje tovarne slamnikov in Domžale so s slamnikarskimi izdelki postale znane v Evropi in Ameriki. Poleg Tirolcev pa so v drugi polovici 19. stoletja prišli tudi Sudetski Nemci. Slamnikarska industrija je povzročila velike družbene spremembe. Ljudje iz polkmečkih slojev so postali cenena sezonska delovna sila, saj tovarne niso obratovale skozi vse leto. Spremenjena je bila tudi podoba kraja. V ožjem mestnem središču so, poleg manjših objektov, ki se niso ločili od kmetijskih gospodarstev, stale štiri velike tovarne ter sodobne stanovanjske stavbe lastnikov tovarn.
Pletenje kit.
Na prelomu 19. v 20. stoletje je bilo v Domžalah 25 slamnikarskih tovarn in delavnic, ki so zaposlovale okoli 1000 delavcev, po domovih pa so pletli slamnate kite. Z namenom, da se izboljša stanje pletic in pletičev slamnatih kit, je bilo na pobudo župnika Franca Bernika leta 1908 ustanovljeno Kitarsko društvo, ki je delovalo kot zadruga. Pletilcem kit je preskrbelo surovine in od njih odkupovalo polizdelke. S slamniki, ki so jih letno izdelali okoli milijon, so bile pokrite vse potrebe v Avstro-Ogrski monarhiji in so jih izvažali tudi v druge evropske države. Podružnice domžalskih slamnikarskih podjetij so odprli na Dunaju, v Pragi, Linzu, Budimpešti, Bratislavi, Brnu, Gradcu, Kronstatdu, Bukarešti, Weisu, Firencah in New Yorku ter s tem omogočili lažje trgovanje s slamniki. S tem pa je bilo povezano tudi sezonsko delo in izseljevanje delavcev, saj so predvsem šivalke slamnikov iz domžalskih tovarn hodile delati na tuje in tam zaslužile precej več kot doma. Med najvidnejšimi slamnikarskimi podjetniki so bili domačini Valentin Maček, Alojz Škrabar, Franc Mazovec, Matija Ravnikar, Franc Cerar, Tirolci Peter Ladstetter in sinovi, bratje Oberwalder, bratje Kurzthaler, Janez Kleinlercher, Georg Mellitzer, Jakob Oberwalder in Sudetski Nemci Frank Harak, Rudolf Mayer, Johan Riedel. Poleg slamnikarstva so bile v tem času pomembne še naslednje obrti: mlinarstvo, žagarstvo, kovaštvo, strojenje kož in opekarstvo.
Najstarejša velika Ladstätterjeva slamnikarska tovarna.
Razvijalo pa se je tudi sedlarstvo, kolarstvo, pekarstvo in trgovska dejavnost. Po prvi svetovni vojni je začela slamnikarska industrija zaradi izgube širokega trga in zvez s podružnicami propadati, njen prostor pa so zasedle nove industrijske panoge. Vzporedno z gospodarsko rastjo sta se krepili tudi šolstvo in kultura. Šola je 1888 dobila novo šolsko poslopje (danes Domžalski dom) in 1920 postala šestrazrednica.
Šola je leta 1920 postala šestrazrednica.
Naslednje leto so Domžale dobile tudi Obrtno nadaljevalno šolo, konec dvajsetih let 20. stoletja pa tudi zatočišče za nepreskrbljene otroke in vrtec ter dom za ostarele, ki so jih vodile šolske sestre. V društvenem življenju ima med kulturnimi društvi najdaljšo tradicijo Goba Domžale, ki je bila ustanovljena leta 1884. Pomembni društveni organizaciji sta bili Katoliško izobraževalno in podporno društvo, ki je delovalo v Društvenem domu (danes Kulturni dom Franca Bernika), ter Telovadno društvo Sokol, ki je imelo svoj Sokolski dom. Pomemben pečat pa sta pustili tudi gasilski društvi Domžale-mesto, ustanovljeno leta 1880, in Stob-Depala vas, ustanovljeno leta 1906. Domžale so imele že od leta 1882 svojo orožniško po-stajo, leta 1911 pa je bilo ustanovljeno zdravstveno okrožje Domžale, ki je zajemalo sedem sosednjih ob-čin.
Prva svetovna vojna
Vojno so Domžale močno občutile, čeprav niso ležale blizu vojaških spopadov. Takoj po pričetku vojne so mobilizirali može in fante. Mobilizacije so se vršile do konca vojne. V Domžalah so se zbirale in na travnikih v okolici vadile enote za na bojišče. Organizirali so delavnice rokodelcev (mizarjev, tesarjev, kolarjev, sedlarjev...), ki so popravljali opremo za bojišča. Ustanovljena je bila tudi bolnišnica, ki je v času vojne oskrbela 3.282 ranjencev. Ti so bili nastanjeni v javnih zgradbah in še nekaterih drugih objektih. Ranjenci so prihajali z vlaki z bojišč Soške fronte. Župnik Franc Bernik, ki je od blizu opazoval zakulisje vojne, je zapisal: »Strmeč je gledalo tedaj domžalsko ljudstvo na svoje oči, kako velikanske, ogromne priprave zahteva moderna vojna! In vse to v ta namen, da se tem več ljudi pomori, oziroma pohabi in za celo življenje onesreči, da se tem popolneje razruši in uniči, kar je na tisoče pridnih rok naredilo zase in za svoje potomce skozi desetletja v dobi zlatega miru!« Kmalu po začetku vojne so v Domžale pribežali tudi prvi begunci. Najprej Rusini iz Galicije, malo kasneje pa tudi cele družine z Goriškega. Domačini so se kljub zelo težkim življenjskim razmeram, ko je primanjkovalo vsega in se v trgovini ni dalo kupiti živeža, trudili poskrbeti za vse pomoči potrebne.
Zbor vojakov na dvorišču Društvenega doma, 1916.
Razglasitev trga
Trške pravice so Domžale dobile šele leta 1925, ko so se združile štiri vasi: Zgornje in Spodnje Domžale, Stob in Studa. Tedaj je trg Domžale štel 350 hiš z nekaj nad 2.000 prebivalci. Od leta 1921 je deloval oddelek finančne kontrole za osemnajst okoliških občin, pošta pa je bila leta 1925 povišana v višji rang državnih pošt. Leta 1927 je bil v Hudlah pri Domžalah postavljen prvi radijski oddajnik v Sloveniji, ki je začel obratovati naslednje leto in je bil med najmočnejšimi v Južni Evropi. Zgodovinski praznik, razglasitev Domžal za trg, so Domžalčani praznovali zelo slavnostno z namenom "dati duška veselju Domžalcev nad povišanjem rodnega kraja in poživiti jih k nadaljnjemu navdušenemu delu za procvit in napredek trga Domžale." Domžalec, časopis, ki ga je občinski odbor začel izdajati z namenom seznaniti tržane s pomembnostjo "enega najvažnejših dni v zgodovini Domžal", je v članku Slavnostna proglasitev Domžale poudaril, da je potekala "kar najlepše, najsijajnejše" in da so "storili prav vse, kar je bilo za dostojno proslavo le mogoče." Tako so postavili 300 mlajev, več slavolokov ter poskrbeli za lep videz Domžal. Posebej je poudaril izjemno udeležbo domačinov in gostov: "K slavnostim je prišlo od vseh strani toliko ljudi, kot jih pač še nikdar ta kraj ni videl. Ne pretiravamo, če cenimo število udeležencev nad 10.000!"
Gospodarski razvoj
Leta 1920 je začela delovati tovarna kovinskih in lesnih izdelkov Bistra, več tovarniških obratov pa je nastalo v okolici Domžal. Kljub veliki gospodarski krizi v 30. letih prejšnjega stoletja, v kateri je propadla svetovno znana slamnikarska industrija, je domžalsko območje na gospodarskem področju v tem času doseglo izjemen vzpon. Podjetje Bistra se je leta 1926 preusmerilo v proizvodnjo barv ter po letu 1935 še v proizvodnjo škroba in dekstrina. Leta 1931 so se tirolska slamnikarska podjetja združila pod imenom Tovarna klobukov in slamnikov Ladstatter, Kurzthaler, Oberwalder, Stemberger, d.z.o.z., Domžale - poslovodje so bili prvič Slovenci. Leta 1936 je tovarna dobila ime Universale, tovarna klobukov in slamnikov, d.z o.z. Domžale, vendar njeni lastniki niso bili več Tirolci. Slamnike je izdelovalo še nekaj manjših tovarn in delavnic. Poslopja propadle Ladstatterjeve tovarne je leta 1937 kupil Franc Zorn in začel s proizvodnjo usnjene galanterije. Brata Tone in Vinko Okršlar pa sta začela s proizvodnjo drobne galanterije v nekdanji slamnikarski tovarni Melittzer - Kleinlercher. Konec tridesetih let 20. stoletja so tako Domžale stopile v ospredje predvsem na gospodarskem področju. Postale so pomemben kraj na področju moderne industrializacije in se uveljavile kot obrtno in trgovsko središče.
Tovarna Bistra.
Druga svetovna vojna
Nemška letala so 11. aprila 1941 bombardirala radijsko postajo v Domžalah, naslednji dan pa so prišle na domžalsko območje manjše italijanske enote, ki so jih v drugi polovici aprila zamenjali nemški okupatorji in vzpostavili svojo oblast. Prva aktivnost proti nemškemu okupatorju se je tudi na domžalskem območju začela po vstaji 27. julija 1941, ko so se v okviru kamniškega okrožja organizirale bojne skupine in izvedle različne sabotažne akcije. 3. septembra so nemški okupatorji pri Bistriškem mostu čez Kamniško Bistrico pod Šumberkom ustrelili deset talcev. V Domžalah je bila močna nemška postojanka, od avgusta pa 1944 tudi domobranska postojanka. Partizani so 8. avgusta 1944 požgali Sokolski dom. Za Domžale je bil »najbolj črn dan« v štiriletni vojni 27. februar 1945, ko so zavezniška letala izvedla bombni napad, ki je bil usmerjen na nemško opazovalnico in domobransko postojanko. Med žrtvami so bili domačini in nemški vojaki, poškodovanih pa je bilo tudi več hiš.
Skupni pogreb ob prekopu partizanskih borcev.
Mesto Domžale
Po drugi svetovni vojni se je industrializacija še pospešila. Razvile so se lesna, kovinska, kemična, usnjarska in tekstilna industrija. Leta 1952 so Domžale postale mestna občina, za razvoj pa je bila pomembna tudi povojna upravna reforma z oblikovanjem velikih občin, ki so dobile nove upravne funkcije. V občinskem središču pa se je oblikovala gospodarska politika za celotno občino. V zunanjem videzu mesta je vidno pomanjkanje mestne preteklosti in odnosa do lastne zgodovine: ni starega mestnega jedra, ohranilo se je le nekaj večjih trških hiš in dve tovarniški poslopji. V drugi polovici 20. stoletja so zrasli sodobni stanovanjski bloki, zgrajeni predvsem za delavce, ki jih je potrebovala razvijajoča se industrija, in so se v Domžale priseljevali iz vse Slovenije ter tudi iz drugih krajev nekdanje Jugoslavije. Danes v središču mesta prevladuje sodobna arhitektura, v mestnem obrobju pa je še prepoznavna prvotna vaška zasnova kraja s posameznimi še ohranjenimi kmetijami. Domžale sodijo med petnajst največjih slovenskih mest in med podjetniško bolj razvita območja v Sloveniji, čeprav so nekdaj cvetočo industrijo zamenjale obrt, trgovina in storitvena dejavnost. Bližina glavnega mesta, avtocestna povezava in dobre javne prometne povezave pripomorejo k vsestranskemu razvoju tako mesta kot občine, za katero je značilna tudi stalna rast prebivalstva.
Domžale 1960.
RAST IN RAZVOJ STARIH DOMŽALSKIH NASELIJ
ZGORNJE IN SPODNJE DOMŽALE
V prvi polovici 19. stoletja so bile hiše v Zgornjih Domžalah v glavnem razporejene ob današnji Slamnikarski in Krakovski cesti ter delu Ljubljanske ceste. Spodnje Domžale so bile še manjše, saj je bilo v tem času okoli cerkve in Goričice ter na današnji Savski cesti le nekaj hiš. Te so bile večinoma pritlične, lesene na zidanih temeljih in krite s slamo. Bivalni prostori so bili majhni, enako tudi okna, ki so prepuščala le malo svetlobe. Higienske razmere so bile slabe. Gospodarska poslopja so bila prav tako lesena na zidanih temeljih ter navadno postavljena v podaljšku hiš. Hiše so večinoma stale vzdolž ceste, gospodarska poslopja pa pravokotno nanje. V drugi polovici 19. stoletja je bilo vedno več poslopij zidanih. Ob sedanji občinski hiši je začelo nastajati središče Domžal. Kasneje so zrasle hiše ob sedanji Ljubljanski cesti do gostilne Keber ter po prihodu železnice tudi ob sedanji Kolodvorski in Prešernovi cesti.
Levo Spodnje, desno Zgornje Domžale v prvi polovici 20. stoletja.
Domžale - center
STOB
Hiše so bile že v prvi polovici 19. stoletja večinoma postavljene na obeh straneh Ljubljanske ceste, tako da se je v nekaterih delih Stoba zasnova vasi ohranila. Vaško podobo naselja pa je večinoma zamenjala sodobna stanovanjska gradnja.
ŠTUDA
V starih načrtih je bila to gručasta vas ob razvejanih vaških poteh in potokih. Tudi tukaj je v drugi polovici 19. stoletja viden razvoj v bivalni kulturi, saj so lesene hiše na zidanih temeljih ena za drugo zamenjale zidane. V drugi polovici 20. stoletja so pozidali večino prostih stavbnih parcel in naselje je dobilo sodobno delavsko-obrtniško podobo z nekaj kmetijami vmes.
Za vsa štiri naselja je bilo poleg trdnih kmetij značilno tudi izjemno veliko število kajžarskih domov, saj so različni načini preživljanja (dninarstvo na kmetijah, pletenje kit, delo v slamnikarskih tovarnah...) zagotavljali možnost za preživetje. Na spremembo zunanje podobe kraja pa je močno vplivala industrializacija in tudi prihod sudetskih in beneških gradbenih mojstrov, ki so vplivali na način gradnje predvsem slamnikarskih industrijskih objektov na prelomu 19. v 20. stoletje. Večji razvoj je kraj doživel po združitvi vseh štirih vasi in razglasitvi za trg leta 1925. Začeli so obnavljati ceste in leta 1929 so Domžale dobile ulice. Še večji razmah pa je mesto dobilo po drugi svetovni vojni, ko so najprej začeli graditi hiše domačini, nato pa še priseljenci iz Moravške doline, Črnega grabna in od drugod. Z novimi zazidalnimi načrti so prednost v središču mesta dobili bloki, gradnja zasebnih hiš pa se je umaknila na obrobje. Od leta 1880, ko so imele domžalske vasi skupaj le 1.338 prebivalcev in skoraj 200 hiš, do danes, se je število prebivalstva in hiš osemkrat povečalo. V središču mesta so zgoščene tudi vse glavne mestne funkcije: zdravstveni dom, občinska zgradba, trgovine, banke, pošta... Domžale so mesto brez starega mestnega jedra, ker ga zgodovinsko nikoli ni bilo. So mesto močno preobraženih vasi z novozgrajenim mestnim središčem, ki svojo dokončno podobo še čaka.
Vir: Saša Roškar in Igor Kuzmič, 2006. Mesto Domžale : sprehod skozi prostor in čas.
