Homška učna pot

Kamniška Bistrica, najbolj urbanizirana reka v Sloveniji, s svojim sistemom mlinščic predstavlja zeleno os regije s pomembno ekološko in rekreacijsko funkcijo. Gre za območje reke od njenega izvira v kamniških planinah, njenega toka po Kamniško bistriški ravnini skozi Kamnik, Domžale in Dol pri Ljubljani, do sotočja treh rek: Save, Kamniške Bistrice in Ljubljanice. Poleg sprostitve in rekreacije zelena os ponuja marsikaj zanimivega, kar je povezano z živalmi, ki živijo ob njej, in naravnimi danostmi.
Občina Domžale je za Homškim hribom uredila Homško učno pot, ki obiskovalcem na posebnih panojih ponuja vpogled v življenje, naravo in kamnine ob zeleni rekreacijski osi. Obiskovalci Homške učne poti se lahko iz prve roke seznanijo, katere vodne ptice, ribe in vodni nevretenčarji uporabljajo reko Kamniško Bistrico za svoj dom, katere rastline uspevajo v njeni bližini in kakšne kamnine sestavljajo tamkajšnji svet. V letu 2021 smo v sodelovanju z lokalno skupnostjo pot še nadgradili in nadaljevali na Homški hrib.

HOMŠKA UČNA POT

Že pred leti je bila v sklopu zelene osi ob Kamniški bistrici zasnovana Homška učna pot. Služba za turizem Domžale je v letu 2021 skupaj s Kulturnim društvom Jože Gostič Homec pot opremila s poučnimi zapisi, ki popisujejo kulturnozgodovinski kontekst Homškega hriba z okolico, najsevernejšega dela domžalske občine.

Dolžina: 4,3 km

Višinska razlika ture: 114 metrov

Čas hoje: 1–1,5 ure

Izhodišče in parkirišče: Gostilna in penzion Repanšek, Bolkova ulica 42, Homec, 1235 Radomlje

https://www.relive.cc/view/vNOPYe8mRY6

Pot pričnete pri Gostilni Repanšek, staremu vaškemu gostišču z več kot 130-letno tradicijo. Gostilna že dolga leta velja za postojanko, na kateri se ljudje srečujejo, si izmenjujejo zgodbe, se zabavajo, plešejo, obenem pa se ob okusni domači hrani tudi dobro najedo. Na tem mestu si lahko privoščite kavo in na prvi tabli preberete več o zgodovini vasi Homec. Med drugim boste izvedeli, po čem je Homec najbolj znan (1). Pot nadaljujete proti vzhodu in po dvesto metrih pridete do vznožja Homškega hriba. Pot na levi vodi proti Župnijski cerkvi Marijinega rojstva, vi pa se usmerite rahlo v desno in nadaljujete po pločniku do Mlinarske brvi, ki stoji na mestu prvotnega, lesenega mostu in je bil na istem kraju prvič zgrajen že sredi 19. stoletja. Brv je bila obnovljena leta 2017 in je ime dobila v spomin na bogato mlinarsko dediščino teh krajev. Več o reki Kamniški bistrici, največjem hudourniku v Sloveniji, dolgem triintrideset kilometrov, in vseh njenih mostovih si lahko preberete na tabli ob poti (2). Predlagamo, da se sprehodite na most, od tam se namreč odpira čudovit pogled proti severu, že je tudi mogoče videti homško cerkev, ki si jo boste kmalu ogledali tudi od blizu. Pot vas nato vodi po zeleni osi proti severu. Uživajte v žuborenju vode, poslušajte živali in nato čez tristo petdeset metrov zavijte levo v gozd – tam boste lahko prebrali več o Homški mlinščici in mlinih (3). Sprehodite se po stopničkah navzgor, pa boste zašli na pravljično pot Vilinski Homec – Homška mlinščica je v tem kotičku resnično čudovita, pravljična in nepozabna. Nadaljujete po stezici do naslednje točke, prav tako pospremljene z informacijami na tabli ob poti, izvedeli boste več o grmovnicah in zeliščnem sloju poplavnega gozda (4). Pot nadaljujete proti severu in se tik pred jezom obrnete desno, da pridete do urejenega počivališča ob reki, kjer lahko izveste več o vodnih nevretenčarjih, kamninah in prodiščih (5). Obrnete se in se odpravite nazaj proti severu ter uživate v čudovitem pogledu na jez. Privoščite si lahko tudi prebiranje katere izmed knjig, ki jih na poti ponuja knjigobežnica (prosta izmenjava knjig), telovadbo na fitnes napravah ali pa se seznanite z zanimivostmi o vodnih pticah (6). Mimo zapornice, ki je obenem začetek Homške mlinščice, pot nadaljujte v hrib. Sedaj se prava pustolovščina šele začenja, kajti spoznali boste čarobne gozdne radosti Homškega hriba. Že po nekaj metrih hoje po gozdu boste pozabili, da ste le malo oddaljeni od vasi Homec, mesta Domžale, regionalne ceste in vseh drugih urbanih infrastruktur. Objameta vas gozdni mir in tišina, ki ju lahko prekineta le pomirjujoče petje ptic ali šumenje drevesnih krošenj. Pot nadaljujete po gozdu, smerokazi vas bodo vodili do žegnanega studenca (7). Ali veste, kdo se je na tem mestu fotografiral že pred več kot stotimi leti? Ko se naužijete skrivnostne energije studenca, se povzpnete do ceste. Stopnice vodijo do Župnijske cerkve Marijinega rojstva, zgrajene leta 1728 – ogledali si jo boste kasneje, pot nadaljujete po cesti navzgor. Mimo spomenika in pokopališča se spustite do roba parkirišča, kjer zagledate smerokaz za Domžalsko pot spominov, več kot sto deset kilometrov dolgo obhodnico, ki je bila odprta maja 1980. Po ličnih lesenih stopnicah se spustite v gozd. Po spustu sledi krajši vzpon po grebenu in kmalu pridete do lesene klopce, ki stoji na najvišji točki poti, na Piklu. Tukaj si lahko oddahnete, se naužijete svežega zraka in uživate v gozdni kopeli. Pot se nadaljuje strmo navzdol do spomenika pod Piklom, kjer boste našli tudi zapis o obeležjih prve in druge svetovne vojne (8). Nato nadaljujete levo navzdol in zopet pridete do Kamniške bistrice. Usmerite se proti severu in zagledali boste Most želja. Če bi pot nadaljevali na drugi strani reke, bi hitro prišli do Arboretuma Volčji potok in se torej že znašli v kamniški občini. Zato pred mostom zavijete levo in ob vznožju hriba kmalu prispete do križa in smučarske skakalnice (9). Pot vas nato mimo skakalnice vodi navzgor do homške cerkve (10), kjer si lahko preberete vse o njeni zgodovini in uživate ob prekrasnem razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe. Nato se po cesti mimo lurške kapelice spustite navzdol in ob čudovitem razgledu na Homec in oddaljeni Mengeš prispete do Plečnikove vile (11). Malo nižje vas pot mimo kapelice in poslovilnih vežic pripelje do naslednje table ob robu gozda, kjer je bilo odkrito arheološko najdišče (12). Nato se vrnete in se mimo kapelice po ozki stezici spustite mimo župnišča do središča vasi s starim vaškim vodnjakom, Marijino kapelico in lipo samostojnosti. Ob doprsnem kipu Jožeta Gostiča, ki stoji pred njegovo nekdanjo hišo, boste našli zapis (13) o njegovem življenju, zlasti bogati pevski karieri. Za zaključek se vrnete do Gostilne Repanšek, kjer si lahko privoščite okusno domače kosilo – ob lepem vremenu na letnem vrtu, v senci Repanškovih kostanjev.

Vodne ptice
Najpogostejši vrsti, na kateri bomo skoraj zagotovo slej ali prej naleteli, sta raca mlakarica (Anas platyrhynchos) in siva čaplja (Ardea cinerea). Sivo čapljo bomo splašili, ko se ji bomo približali, čeprav je pogosto niti ne opazimo, ko negibno stoji v plitvem delu struge ali ob mlinščici in čaka na svoj plen (ribe). Kamniška Bistrica ustreza manjši vodni ptici, ki je vezana na alpske reke, vendar je tako hitra, da je pogosto niti ne opazimo, ko švigne čez strugo ali se celo potopi v vodo, da ulovi svojo hrano (ličinke vodnih žuželk). To je povodni kos (Cinclus cinclus), ki ga bomo poleg velikosti (nekje med veliko sinico in kosom) spoznali po belih prsih in črnem zgornjem delu. Od drugih vodnih ptic, ki so redkejše ob Kamniški Bistrici, lahko celo leto srečamo še vodomca (Alcedo atthis), predvsem pozimi, redkeje pa lisko (Fulica atra) in veliko belo čapljo (Egretta alba), med racami pa velikega žagarja (Mergus merganser) ter redkeje kreheljca (Anas crecca) in čopasto črnico (Aythya fuligula). Tudi na osebke race moškatne bleščavke (Cairina moschata) lahko naletimo, ki je verjetno pobegnila iz ujetništva ali pa že tvori t.i. podivjane populacije. Slednja vrsta pogosto dela družbo mlakaricam. Tudi labod grbec (Cygnus olor) se lahko pojavi na Kamniški Bistrici, čeprav je v delu, kjer poteka učna pot, manj pričakovan.

Ribe

Čeprav je Kamniška Bistrica glede na naravno stanje precej spremenjena, je s pozornim očesom mogoče opazovati marsikatero zanimivost, žival ali rastlino. Predvsem v bolj naravnih odsekih vodotoka, kjer sta oblika in razgibanost struge ter obrežja še dokaj ohranjeni, in v odsekih vodotoka z manj onesnaženo vodo ter z ohranjenimi obsežnimi obvodnimi površinami, je živalski svet še posebej pester. Kamniška Bistrica s pritoki nudi življenjski prostor ribam, ki se dobro počutijo v dobro prezračenih in hitro tekočih vodah. To je salmonidna voda. Izraz "salmoniden" izhaja iz latinskega imena za potočno postrv (Salmo trutta m. fario). Ribe, ki živijo v salmonidnih vodah, so: potočna postrv, lipan, šarenka in sulec. Slednjega v Kamniški Bistrici ni. Potočna postrv in lipan sta avtohtoni ribi v Kamniški Bistrici in Rači. Šarenka ima svojo prvotno domovino v Kaliforniji, k nam je bila prinesena že leta 1880. V zgornjem toku Kamniške Bistrice se je obdržala tudi druga tujerodna vrsta - potočna zlatovščica, prinesena iz Kanade.

Vodni nevretenčarji

Vodni nevretenčarji (makroinvertebrati ali bentoški nevretenčarji) so drobne vodne živali, vendar nekateri dovolj veliki (večji od 1 mm), da jih vidimo s prostim očesom. Mednje sodijo vodne žuželke (ličinke enodnevnic, vrbnic, mladoletnic, kačjih pastirjev, dvokrilcev, mrežekrilcev ter ličinke in odrasli vodni hrošči ter stenice), vrtinčarji, polži, školjke, pijavke, vodne pršice, raki, maloščetinci in drugi. V vodnih ekosistemih omogočajo kroženje snovi in pretok energije, zato so nepogrešljivi za zgradbo ter nemoteno delovanje vodnih ekosistemov. So ena izmed najuporabnejših skupin vodnih organizmov za ugotavljanje sprememb v vodnih okoljih, ki so najpogosteje posledica človekovega delovanja - tako v prispevnem območju (odstranjevanje obrežne vegetacije, gradnja cest in naselij, intenzivnost kmetijstva) kot neposredno v vodotoku (izpusti čistilnih naprav, gradnje pregrad, kanaliziranje struge, odvzemi vode, izkoriščanja prodišč idr.).

Rastline
Ob Kamniški Bistrici se na območju občine Domžale pojavljajo predvsem mehkolistni logi, ki ponekod tvorijo sklenjene gozdove, le redkeje in fragmentno pa tudi dobrave. Sicer pa se ob vodotoku pojavlja značilna vegetacija rečnih bregov, ki jo sestavljajo bela in siva vrba, črni topol, črna jelša, beli javor, graden in dob, beli gaber, veliki jesen, lipovec, goli brest, navadna robinija, redkeje navadna smreka, bukev in rdeči bor.
Med grmi se na območju in ob vodotoku pojavljajo predvsem navadna leska, glog, rdeči dren, navadna trdoleska, navadna kalina, črni bezeg in mestoma zelo obsežno tujerodni kalinolistni pokalec.

Ob vodotoku se najdejo najrazličnejše zeli, kot so obvodne rastline, ki rastejo na omočeni strani brežine: pionirske, ki poseljujejo prodišča; zeli, ki rastejo ob gozdnih robovih in v grmiščih, ter rastline, značilne za mehkolistne loge in dobrave. V mehkolistnih logih in dobravah se v zeliščni plasti pojavljajo predvsem tiste vrste gozdnih robov in rečnih bregov, ki so značilne za z dušikom bogata rastišča, kot so: navadni repuh, sinjezelena robida, navadna regačica, dlakavo trebelje, mehki osat in druge.
Rastlinstvo ob Kamniški Bistrici je zaradi velikih regulacijskih posegov v strugo vodotoka močno spremenjeno. Ob vodotoku so se naselile invazivne tujerodne pionirske vrste, ki naseljujejo od posegov poškodovane brežine in počasi izpodrivajo avtohtono vegetacijo.
Kamnine
Prodišča niso le s prodom prekrit del brega ali obale, so življenjski prostor številnih pionirskih rastlinskih vrst, življenjski prostor ptic in drugih živali ter drstišča rib. So pa tudi prostor, kjer lahko proučujemo kamnine, ki jih z vodnim tokom nosi reka iz gorvodnih predelov porečja. Ostrorobi grušč, ki se kruši s strmih skalnih sten, zajamejo vode in ga kotalijo po dnu, kjer se med seboj drgnejo, obrusijo in zaoblijo. Tako nastanejo prodniki različnih velikosti in oblik. Na prodiščih pod Homškim hribom lahko najdemo prodnike iz najrazličnejših sedimentnih kamnin, v manjšem deležu pa tudi iz magmatskih. Gorski del povodja, to so Kamniške planine in Savinjske Alpe, je večinoma zgrajen iz triasnih in delno jurskih pretežno karbonatnih kamenin (apnenca in dolomita).