Župnijska cerkev Marijinega rojstva na Homcu

O nastanku prve cerkve na Homškem hribu je zgodovinar Janez Gregor Dolničar leta 1691 zapisal:

»Leta 1419 je bil v okolici ovčji pastir in ko je nekega poletnega večera na tem griču zaspal, je nenadoma zaslišal angelski glas, nato pa se mu je, obdana s svetlim sijem, prikazala vsa lepa, belo oblečena Devica. z ljubeznivim otrokom v naročju. Po tem dogodku je naslednji dan v najbližji vasi povedal vse o tem, kar je bil videl, nakar se je soseska za to zelo zavzela in s pomočjo mnogoterih prispevkov tu v kratkem času postavila majhno cerkvico.«

Zgodovinar Josip Benkovič poroča, da je bila poleg Velesovega in Šmarne gore tudi na Homcu že v trinajstem stoletju božja pot. Po Mrkunovem zapisu v knjigi Homec ,naj bi beneficiat na Homcu v 16. stol. ustanovil neki plemič iz družine Lambergov, ki so bili nasledniki mogočnih mengeških plemičev. 1. maja 1788 je Mihael Evstahij baron Rastern, sicer župnik in dekan v Mengšu ustanovil lokalijo na Homcu, ki je bila, čeprav še vedno podružnica mengeške pražupnije, precej bolj samostojna kot nekdanji beneficij. Lokalija je bila povzdignjena v samostojno župnijo šele leta 1876.

Stara kapela ali cerkvica je stala na mestu sedanje ladje in je bila postavljena v smeri vzhod – zahod. Ko je sčasoma postala premajhna, so se leta 1722 odločili postaviti novo. Leta 1728 je bila cerkev dokončana. Okrašena je bila v baročnem slogu in poslikana s freskami Franca Jelovška. Cerkev in veliki oltar je 1. avgusta 1761 posvetil goriški nadškof Mihael Karel Attems in določil, da se obletnica posvečenja praznuje na jesensko kvatrno nedeljo.

Leta 1886 so se župljani lotili obnove cerkve, ki je bila končana tri leta kasneje. Potres je aprila leta 1895 cerkev močno poškodoval. Potrebno je bilo podreti kupolo cerkve in odstraniti šest metrov zvonika, pri čemer je cerkev za vedno izgubila lepe baročne freske. Cerkev, ki je po tlorisni zasnovi ostala nespremenjena, je bila zidarsko obnovljena konec leta 1896, naslednje leto pa so se lotili notranje obnove. Leta 1905 je slikar Matija Koželj najprej poslikal prezbiterij, v letih 1912 do 1914 pa še kupolo, strop nad stranskima oltarjema ter stranski steni na koru. Cerkev je bila ponovno obnovljena leta 1961 ob 200. obletnici posvetitve cerkve. Obsežna obnovitvena dela so bila izvršena v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja.

Zvonik

Je najbrž zadnji ostanek protiturške utrdbe na Homcu. Da je bil osrednji del tabora, kaže tudi to, da v pritličju ni imel vhoda. Po ugotovitvah P. Fistra je bil ta 15 čevljev, to je 4,75 m nad tlemi. V stolp so prišli po leseni lestvi, ki so jo lahko dvignili, če je grozila nevarnost. Zvonik je bil večkrat predelan in povišan, nazadnje leta 1896 po uničujočem potresu. Na zvoniku so zamenjali lepo baročno streho z visoko šilasto. Tako je od tal do vrha križa zvonik visok 42 m.

Zvonovi

Stari homški zvonovi so bili iz sredine 18. stoletja. Skupaj so tehtali 4700 kg. Že leta 1886 so na velikem zvonu opazili majhno razpoko. Ko je po dveh letih počil in niso več mogli zvoniti, so dali leta 1889 uliti nove. Avstrijska vojska je za potrebe vojne leta 1917 vzela veliki in mali zvon ter navček, srednji zvon pa je po čudežu ostal v zvoniku. Leta 1922 so naročili nova veliki in mali zvon. Oba so pripeljali in blagoslovili leta 1923. Četrti zvon so homški župljani blagoslovili ter dvignili v zvonik leta 1994. Zvon je ulila livarna Perner iz Passaua. Zvonovi so uglašeni na c, e, g in a ton. Na vzhodni strani fasade zvonika je freska vstalega Kristusa, ki jo je leta 1991 naslikal Lojze Čemažar in obnovil leta 2011.

Oltar sv. Janeza Nepomuka - lep lesen oltar v kapeli na ženski strani je leta 1874 izdelal Janez Janežič iz Cerkelj. Slika sv. Janez Nepomuk v tronu je delo Leopolda Layerja. Ovalno sliko v atiki sv. Janez in Pavel pripisujejo slikarju Mencingerju. Na levi strani oltarja je kip sv. Florijana, na desni strani pa kip sv. Martina. Oltar sv. Trojice v kapeli na moški strani je lesen ter iz leta 1874 in prav tako delo Janeza Janežiča. V tronu je Layerjeva oljna slika sv. Trojice. Layerjeva je najbrž tudi ovalna slika na platnu sv. Ana in Joahim z Marijo. Na desni strani ob tronu je kip sv. Antona Padovanskega, na levi strani pa kip sv. Krištofa z Jezusom na rami. Daritveni oltar iz hotaveljskega rdečkastega marmorja so v skladu z obnovo liturgije in po načrtu arhitekta Feliksa Hribernika iz Depale vasi postavili leta 1979.

Nekatere zgodovinske zanimivosti

Valvazor pripoveduje, da je med Homcem in Mengšem ležal samostan, ki ga je porušila voda iz jezera, ki je ležalo nad Kamnikom proti Nevljam. V neurju si je utrlo pot med Starim in Malim gradom in preplavilo vso mengeško planjavo.
V Mengšu na hribu je stal stari grad mengeški, ki je bil sezidan pred 1000 leti. Bil je last cesarjev, koroških vojvod, nato oglejskih patriarhov, avstrijskih vojvod. Zadnji posestniki so bili Lambergi. Eden od njih je ustanovil beneficij tudi na Homcu. V potrdilnem pismu ustanovitve samostana v Velesovem se leta 1238 imenuje neki Markard Homški z več drugimi velmožmi. Zgodovinar Jožef Benkovič misli, da je imel ta mož mogočen grad na Homcu, ker se pogosto imenuje »v družbi odličnih mož«. Morda je sedanja cerkev nastala iz grajske kapele, kakor se je to zgodilo marsikje. Ob vznožju hriba med Nožicami in Homcem je stala svoje dni mala graščina, tako imenovani Škrpinov grad. Klet ob pobočju hriba je še ohranjena. Morda je bil ta mali grad letovišče Lambergov, ki so bili dediči oziroma nasledniki Gallenbergov, mengeških graščakov in so ustanovili v njem beneficij za grajskega duhovnika. Turki so bili tepeni na Homcu leta 1528. Prof. Orožen piše v Vojvodinji Kranjski leta 1902 na straneh 97 in 98, da so bili leta 1528 štirje hudi turški navali na Kranjskem. »Po Bistriški dolini ropajoče Turke so povečini pobili Goričani, Trzinci in Mengšani, a mnogo jih je tudi padlo pri Homcu, ko so naskakovali tamkajšnji tabor.« Pripoveduje se še, da so se Turki, hoteč naskočiti cerkvico na Homcu, morali sredi gore obrniti, ker so se konjske podkve vdirale v zemljo. Iz nekega tožnega pisma dne, 12. 10. 1620, je razvidno, da so zunanji duhovniki nosili naslov beneficiata ali kaplana na Homcu. Dne, 6. 7. 1639 je bil na prezentacijo Lamberga za beneficij Matere Božje na Homcu in za beneficij sv. Andreja v Mengšu potrjen ljubljanski kanonik Jurij Scarlichi. Leta 1728 je Anton Krištof Dinzel Angersburški dal napraviti veliki oltar na Homcu za 400 gld. Zato sta bili nekdaj na velikem oltarju sohi sv. Antona in sv. Krištofa. Dr. Gruden piše v zborniku Matice Slovenske leta 1911 na straneh 25 in 26 o Francozih, ki so bili premagani na Homcu. Francozi pod Belottijem so hiteli od Kranja, avstrijska vojska pod generalom Folseisom jim je prišla nasproti preko Trojan in Brda. Francozi so se postavili med Mostami in Mengšem, Avstrijci so zasedli Homec, Križ in Drnovo. Bilo je 8. 9. 1813, na mali šmaren. Boj se je pričel s topovi, ki so obsipali kriško graščino in Homec. Ljudska poročila pripovedujejo, da je rekel avstrijski general: »Le nič se ne bojte, dokler je na Homcu Mati Božja.« Avstrijci so imeli v
cerkvi sv. mašo. Dva častnika, ki sta stregla, sta svoje sablje na oltar v križ položila, molila in prosila Marijo za pomoč. Vnel se je hud boj, Francozi so zgubili ves pogum, ker so videli sredi avstrijskih vojakov prelepo ženo s krasnim vencem na glavi. Bila je baje sama Mati Božja. Francozi so bili premagani in so bežali čez Rašico in proti Kranju. V znamenje hvaležnosti za to zmago je avstrijski poveljnik podaril cerkvi na Homcu svečnike. Svečniki, 10 po številu, so res iz leta 1813.