Tovarna domžalskega slamnikarja je bila zgrajena 1934 in se je zaprla leta 1954.
Zgodba družine Jančigaj-Ravnikar je zgodba o prepletanju družinskih vezi z lokalnim kapitalom, podjetniško iznajdljivostjo in znanjem tistega časa, kar jih je uvrščalo med najbolj uspešna domača slamnikarska podjetja.
Andrej Jančigaj – Sušovec se je rodil leta 1839 in se je slamnikarstva naučil od svojega očeta Valentina Jančigaja. Slamnikarsko obrt je začel opravljati leta 1868, najprej doma na Kršmancu na današnji Krakovski cesti. Tam je leta 1890 postavil novo tovarno. Znan je bil kot iznajdljiv in sodoben podjetnik. Prvi je začel šivati naložene slamnike, prej so jih šivali le na krajce. Kmalu so v njegovi delavnici začeli šivati na šivalne stroje in prvi je pri razsvetljavi zamenjal leščerbe s petrolejkami, ki so bile mnogo bolj varne.
Hči Frančiška Jančigaj se je poročila z Andrejem Mačkom, sinom slamnikarja Antona Mačka, in leta 1893 sta zgradila slamnikarsko tovarno na Kolodvorski ulici v Domžalah, ki je bila namensko zgrajena za proizvodnjo slamnikov in je po urejenosti, velikosti in tehnologiji lahko konkurirala tirolskim tovarnam v Domžalah. Leta 1900 je Andrej Maček umrl in vdova Frančiška Maček se je poročila s sosedom, tudi slamnikarjem in trgovcem z opeko, Francem Pečnikom. Oba sta umrla leta 1907 brez potomcev.
Andrej Jančigaj je imel tako dve slamnikarski tovarni – eno na Krakovski cesti in drugo na Kolodvorski. Tisto na Krakovski je prodal in leta 1908 svojo proizvodnjo preselil na Kolodvorsko ulico. Umrl je kot zlatoporočenec leta 1915. Tovarno je podedovala hči Katarina, ki se je leta 1911 poročila z Matijo Ravnikarjem in 1916 vse svoje lastninske pravice prepisala na svojega moža. Matija Ravnikar je tako postal popoln lastnik nekdanje Jančigajeve slamnikarske tovarne.
Pred prvo svetovno vojno so izdelali okoli 60.000 slamnikov, ki so jih prodali tudi na Tirolsko, v Avstrijo, Galicijo, na Štajersko, v Slavonijo, na Hrvaško, Ogrsko in v Dalmacijo. Surovine so uvažali iz Italije, Nemčije in Švice.
Leta 1922 je zaradi španske influence umrla Katarina Ravnikar, še prej, dva dni pred tem, pa je na porodu umrla tudi njena hči Frančiška. Franc Bernik poroča, kako žalosten je bil pogled na mater in hčer, ki sta istočasno ležali na mrtvaškem odru. Do njene smrti se je firma imenovala A. Jančigaj nasl. M. Ravnikar. Po njeni smrti pa je s slamnikarsko dejavnostjo nadaljeval Matija Ravnikar. V letu 1922 so zaposlovali med 10 in 12 šivalk slamnikov, ob njih pa so v tovarni, ki se je nahajala v stari Jančigajevi hiši, zaposlovali še tri do štiri stiskalce (prešarje) slamnikov, v pisarni pa le enega delavca.
Leta 1932 je Matija Ravnikar zgradil novo poslopje, štiri leta pozneje pa je imel 10 šivalnih strojev in tri stiskalnice. Najuspešnejša sezona je bila leta 1928, ko so izdelali 100.000 slamnikov. V 30-ih letih je proizvodnja nato padla na okoli 25.000 do 30.000 slamnikov, ob koncu 30-ih let pa je znašala 50.000 slamnikov, kar je polovica od predvidene za tisto sezono.
Kljub manjši proizvodnji od predvidene pa je vrednost slamnikarskega dela Ravnikarjevih rasla. S surovinami so se oskrbovali iz Italije, Švice in Nemčije (trakovi), kite pa so uvažali s Kitajske in Japonske, delno pa so kite tudi pred začetkom druge svetovne vojne dobavljali domači izdelovalci.
Matija Ravnikar, ki je skušal vztrajati še naprej, je moral svojo slamnikarsko proizvodnjo še zmanjševati. Tudi po drugi svetovni vojni jo je skušal obdržati, vendar mu oblast in razmere tega niso dopustile. Podjetje je bilo po drugi svetovni vojni nacionalizirano, v stavb i je bila delavska univerza s tiskarno. Do leta 1958 je nadaljeval slamnikarsko obrt v svoji hiši.
Skušal se je reševati z izdelavo kap in cekarjev, vendar tudi to ni šlo. Zakonodaja, ukrepi oblasti, neprijazni za zasebnike, in vse ostalo so tako povzročili, da je odpustil zadnji dve šivalki. Matija Ravnikar je bil zadnji zasebni slamnikar in z njim je tako ugasnila še zadnja slamnikarska produkcija v Domžalah.
Stavba Ravnikarjeve tovarne še vedno stoji in danes imajo v njej svoje prostore notarji. Po vojni je bila v teh prostorih nekaj časa tudi Delavska univerza Domžale in Občinska knjižnica Domžale. Stavba v svojem oblikovanju izkazuje duh začetka 20. stoletja v Domžalah. To je bil čas, ko je kraj dosegel zelo velik napredek ter veliko povečanje števila prebivalcev. Začel se je identificirati s trgi v okolici in ne več s podeželjem. Starejša stavba, ki sta jo zgradila Mačkova in je delovala mnogo bolj podeželsko, je bila podrta. Na njenem mestu je danes parkirišče.
