partizanska bolnica sredi gozda
Lukova bolnica je bila partizanska bolnišnica blizu Kolovca. Domačini so jo poimenovali po ustanovitelju Jožetu Piršu Luku. Uradno se je imenovala Triglav. Danes na kraju bolnišnice stoji maketa, vsako leto pa je ob njej slovesnost na tragične dni, ko so maja 1944 nacisti bolnišnico odkrili, ranjence pa zajeli in pobili.
Prvo, sicer po velikosti zelo majhno bolnico, so zgradili okoli 400 m severovzhodno od Rov na Zajčjem hribu novembra leta 1943. V njej je bilo prostora za šest ranjencev ali v najhujših dnevih do deset. Takoj se je pokazalo, da domačini hočejo pomagati ranjenim in so bolnico oskrbovali s hrano in sadjem. Bolnica je bila postavljena na zelo dobrem mestu, saj je v njeni neposredni bližini tekel majhen potoček, ki je nudil svežo, pitno vodo. Bolnišnico so zgradili iz lesenih brun, jo dobro skrili med drevje, streho pokrili z mahom in zemljo ter vhod dobro zamaskirali. Zelo zanimivo je bilo, kako so ranjence vodili do bolnišnic in iz njih. Vsem ranjencem so zavezali oči, tiste, z najhujšimi poškodbami, so naložili na voz, ostalim pa ponudili vrv, katere so se držali. Zatem so jih vodili po cesti proti bolnici. Tako ni nihče vedel, kje se bolnica nahaja, oziroma kako se pride do nje. Ko so jih oskrbeli, so jim ponovno zavezali oči in enega po enega vodili po poti proti Rovam. Malo preden so prišli iz gozda, pa so jih še nekajkrat zavrteli in po eni in isti poti vodili gor in dol, tako da so zagotovo izgubili orientacijo ter poti ni nihče poznal.
Zaradi vse več ranjencev z vedno hujšimi poškodbami so bolnico najprej povečali, nato pa so se odločili zgraditi novo, večjo, bolj opremljeno. Ponovno so možje stopili skupaj in poiskali nov prostor v kolovških gozdovih. Tako so novo bolnico zgradili konec januarja leta 1944. Postavljena je bila pod Velikim vrhom dokaj blizu Jazbečeve domačije. V hrib so izkopali na zgornji strani kar 4 metre, na spodnji pa 2 metra globok prostor, dolg 12 in širok 5 metrov. Zgradili so zelo močno ohišje, streho pa zavarovali s pločevino s požgane zlatopoljske cerkve.
V notranjosti so postavili predelne stene. Največji prostor je bil prostor s pogradi za ranjence, ločen prostor je bila operacijska soba, imeli so manjšo kuhinjo in seveda tudi sanitarije. Ob kopanju so naleteli tudi na stalen studenec in tako so bili preskrbljeni s pitno vodo. Vhodna vrata so se odpirala navzgor in to kaže, da je bila bolnica skoraj v celoti pod zemljo. Prav tako so po strehi nametali zemljo in zasadili mlado smrečje.
Vrata so zamaskirali z ruševjem in mahom. Nekoliko severneje so zgradili še majhen prostor za osebje. Bolnico so poimenovali Bolnica Triglav, med domačini pa je bolnica bolj znana z drugim imenom - Lukova bolnica. V začetku marca 1944 so ranjence iz rovske bolnišnice prenesli na Kolovec. Število ranjencev se je hitro povečevalo in bolnica je dajala zavetje, skupaj z osebjem, kar 62 partizanom.
Kot bolnica pa ni mogla delovati brez ustrezne opreme. To opremo je preko raznih vez priskrbel Ciril Škerjanec, prevoz pa je organizirala Ivanka Jeretina. Iz Ljubljane jo je ob pomoči nekega nemškega avtomobila in dveh policistov pripeljal Janez Tešar. Velik zaboj z instrumenti je odložil pri Vrbiču na Škrjančevem, od tod pa so instrumenti odšli v bolnico Triglav in tudi v ostale bolnice. Zelo težavna naloga je bila oskrbovati ranjence in obenem vzpodbujati ostale, že oskrbljene partizane. Za vse rane pa tudi ni bilo zdravila in nekateri so tudi umrli. Umrle so zaprli v krste, jim dodali steklenico z vsemi znanimi podatki in jih zakopali okoli 200 metrov pod bolnico, grobove skrbno prekrili z listjem, jih označili in nanj posadili mlade smreke. Po vojni so vse te ostanke prenesli na pokopališče k rovski cerkvi. Posebej hudo je bilo konec marca 1944, ko do bolnice, zaradi velikega števila hajk niso mogli prinesti ranjencev. Tem so se rane močno ognojile. Ko so jih le spravili v bolnico, je bilo zelo hudo. Luka in njegov pomočnik, sicer izobražen zobozdravnik, dr. Matija Kac, sta tri dni čistila rane ranjencem.
Dr. Kac je predpostavil, da je zastrupitev ran flegmona in da so tako v zraku prisotni nalezljivi bacili. Dr. Matija Kac je zaradi napačne diagnoze nad ranjenci obupal in se neke noči na stranišču ustrelil, kar je bila velika izguba za bolnico.
Bolnica pa žal ni delovala do konca vojne, bila je namreč izdana. Neki domačin, ki je prej že dvakrat dezertiral od partizanov, je po Kamniku razglašal, da ve, da je nekje v kolovških gozdovih bolnica, saj naj bi kot Šlandrovec v tisto smer nosil ranjence. Osebje je nato začelo zelo paziti na vsak korak. V začetku maja je najbližji sosed bolnice in nasploh eden najbolj zagretih pomočnikov, Jože Jazbec, prišel v bolnico in prinesel sveže oprano perilo ter podatke, da je slišal brnenje motorjev v okolici. Ko se je vračal domov, je malo pred hišo zagledal Nemce. Ko je prišel domov, so mu povedali, da so bili Nemci že pri njih in jih zasliševali. Kmalu so ponovno v hišo stopili okupatorji in od Jazbeca zahtevali, naj pove, kje je bolnica, vendar ni ničesar izdal. Zelo dobro se je izgovoril, zakaj ga malo poprej ni bilo doma. Rekel je, da sta sinova vozila prekle na njivo, on pa jih je zasajal. Na to so Nemci pristali, družino pa postavili v kot k krušni peči, pripeljali še nekatere ostale vaščane in hišo zastražili.
Tako Jazbec ni mogel ničesar storiti, da bi opozoril Luko v gozdu, da je zaseda že zelo blizu. Bližnji stik z Nemci je imel tudi mali fantič Poldek. Ko je šel po hrano, je srečal dva Nemca. Ko jih je prepoznal, je stekel v drugo smer zatočišča in Nemcema ušel. Ko se je vrnil v bolnico, so začeli že vsi bežati. Tisti, ki so bili toliko pri močem, da so lahko ušli, so si rešili svoje življenje. Nemci so prišli pred vrata bunkerja in ga začeli obmetavati z ročnimi bombami. Ker je bilo zelo blatno, bombe niso imele velikega učinka, vendar dovolj, da so vse ranjene spravile ven. Nemci so ranjence porazdelili: na eno stran tiste, ki so jih hoteli ubiti, in na tiste druge, ki so jih odpeljali s seboj. Tistim iz prve skupine so na hrbtu zvezali roke, jih pretepali ter jih na koncu ustrelili. Vse so dali na kup, jih polili s petrolejem in skupaj z bolnico zažgali. Ostale so odpeljali v Begunje, jih tam zasliševali, vendar nihče ni ničesar izdal. Zatem pa so jih odposlali po taboriščih. Srečno je ušlo kar 16 ranjencev in članov osebja. S težavo so se prebijali iz nemškega obroča, vendar se jim je splačalo.
Mirna in dobro skrita bolnica je tako v kratkem času nudila veliko pomoč ranjenim partizanom. Delala je zelo dobro organizirano in tudi na koncu ni naredila napak, temveč je bila izdana.
Leta tečejo in čas celi rane. Na mestu, kjer je stala tako dobro oskrbovana bolnica, je sedaj postavljena maketa bolnice, vendar še zdaleč ne tako skrita, kot je bila prvotna. Za naključnega opazovalca ostaja bolnica in ves ostali gozd okoli nje nekaj zgodovinskega. Za vse stare vaščane, ki so kakorkoli pripomogli k uspehu bolnice ali celo za tiste, ki so uspeli uiti iz njenega zadnjega pekla, pa na tem kraju čutijo, da sled krvi, ki se je tu prelila, še ni izbrisana.
