Domžalski planinski dom na Veliki planini

Domžalski planinski dom na Veliki planini stoji sredi visokogorske kulturne pokrajine Kamniško-Savinjskih Alp in je last Planinskega društva Domžale. Domžalski dom je umeščen v občutljiv gorski prostor in s svojim imenom nedvomno veliko prispeval k razpoznavnosti Občine Domžale. Domžalski planinski dom se nahaja na 1534 metrov nadmorske višine. Nudijo vam prenočišče in pravo planinsko kulinariko - tradicionalno domačo hrano, pripravljeno iz lokalnih sestavin.

Več pa na Spletni strani doma.

Velika planina

Velika planina je obsežna in razgibana kraška planota v Kamniško-Savinjskih Alpah. V višinskem pasu od 1200 m do 1600 m je nastalo eno najstarejših in največjih pašnih območij slovenskega alpskega sveta, ki ga sestavljajo selišča Velika planina, Mala planina, Gojška planina, planina Kisovec, planina Konjščica in planina Dol. K nastanku te starosvetne gorske pokrajine so pripomogle zlasti ugodne reliefne, podnebne in rastne razmere. Arheološke raziskave so pokazale, da na tem skoraj 1000 ha velikem prostoru, človek gospodari že več kot tri tisoč let. Današnje travnate planjave, ki ustvarjajo podobo visokogorske kulturne pokrajine, so iztrgali smrekovemu gozdu. Za pastirja in živino so postavili značilne pastirske stanove, ki so danes že docela spremenjeni. Štiri­oglato izbo za pastirja in obodno lopo za živino je nekoč prekrivala ovalna, na kamnite klade oprta šotorasta skodlasta streha. Nizke duri z visokim pragom so vodile v prostor brez oken in stropa, ki je bil prekrit z odprtim ostrešjem na kašto. V kotu je bilo ognjišče z zaglavnikom za ohranja­nje žerjavice. Takšna je danes samo še muzejska Preskarjeva bajta, ki je na ogled obiskovalcem.

Koče pa so spremembe doživljale že pred drugo svetovno vojno, ko je prišlo zaradi bližine Ljubljane do razmaha turnega smučanja in zametkov zimskega turizma (prvi zapisi o smučarjih na Veliki planini segajo v leto 1907). Lastniki stanov so se hitro prilagodili novim razmeram in so koče oddajali za vso zimo v najem, kar jim je prineslo dodaten zaslužek. Marca leta 1945 so Nemci požgali vsa pastirska selišča, vključno z leseno kapelo svete Marije Snežne (leta 1939 so jo po skici Jožeta Plečnika stesali domačini, na novo je bila postavljena 1988). Po drugi vojni (leta 1959) so po načrtih arhitekta Vlasta Kopača zgradili prve izmed več kot sto počitniških koč. V naslednjih petnajstih letih so bile zgrajene gondolska žičnica do Hotela Šimnovec, sedežnica do Gradišča in vlečnice v Tiho dolino. Na območju Male planine so bile zgrajene tri planinske koče, med njimi je najstarejši Domžalski dom, ki bo drugo leto praznoval petdesetletnico odprtja.

Po stanju v Franciscejskem katastru je bilo leta 1826 na Veliki planini 63 koč oziroma bajt, kot jim rečejo domačini (31 v eni gruči, ostale pa razpršene naokrog), na Mali planini pa 31. Zdaj jih je v vseh seliščih okrog 120, a le 7 ovalnih. Iz leta 1875 je tudi znan podatek, da so na celotnem območju Velike planine pasli 160 krav, 400 volov in 100 prašičev, v zadnjem obdobju pa se poleti pase 280 glav živine. Skupno število je torej za več kot polovico manjše od prvotnega, s planine so izginili konji, prašiči in ovce.

Zgodovina Domžalskega doma

Gradnja Domžalskega doma je potekala od leta 1951 do 1953 po načrtih arhitekta in predsednika Planinskega društva Domžale inž. Franceta Škofica (1913–1981). Svečana otvoritev je bila ob prisotnosti številnih obiskovalcev 9. avgusta 1953. Ob otvoritvi je zapisal: "Naj zabeležim glavna imena zaslužnih: odbor Planinskega društva Domžale v celoti, Planinska zveza Slovenije, podjetje Kaolin iz Črne, Planinsko društvo Železničar in kolektiv kurilnice Šiška; prav posebno zahvalo in priznanje moram poudariti požrtvovalnim zidarjem tov. Maleša Andreju in Čimžarju Jožetu s sodelavci." Celotna vrednost doma je bila takrat ocenjena na 20.000.000 din. Originalne načrte hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana.
Otvoritve se je udeležila tudi 83-letna škotska pisateljica in zaljubljenka v slovenske gore Fanny Suzannah Copeland, ki je v vpisno knjigo zapisala: "Srečna, da sem lahko dočakala otvoritev te koče! Moje sanje so postale resnica!"
Gradnjo Domžalskega doma je omogočila tovorna žičnica, ki je začela delovati 15. julija 1951. Z Žage do Pirčeve planine (kjer je bila vmesna postaja), na planino Kisovec in Malo planino je na dolžini 2.925 m, premagala 914 m višinske razlike. Največji naklon žičnice, ki je obratovala do leta 1963, je bil 35 stopinj.
V manj kot desetih letih je Domžalski dom postal premajhen. Ob pričakovanju večjega števila obiskovalcev – zaradi odprtja gondolske žičnice (1963) – je društvo 3. marca 1961 zaprosilo za gradbeno dovoljenje, ki ga je dobilo po nekaj letih papirne vojne. Prenočitvene kapacitete so se povečale na 30 postelj v sobah in 40 na skupnih ležiščih.

Odhod na planino - ideje za pohodnike

Zanimivi razgledi na najvišje vrhove Grintovcev in poseljeno Ljubljansko kotlino, stari pastirski stanovi, obledeli viharniki, številne naravne znamenitosti in udobne sprehajalne poti privabljajo obiskovalce. Skupne cilje tu odkrivajo družine z majhnimi otroki in zlatoporočenci. Nemalo je tudi popoldanskih obiskovalcev med tednom, ki ubežijo kotlinski sopari in betonski vročini. Kljub navidezni pohlevnosti pa je Velika planina znana tudi kot gora, ki je po številu smrtnih nesreč na drugem mestu, za Triglavom in pred Brano. Največ ponesrečenih jih je skupilo, ko so poleti na izpostavljenih in strmih senožetih ter gričih nabirali planike ali pa jih je pozimi zmedla gosta megla.

Do vznožja Velike planine se lahko pripeljemo po cesti, ki gre iz Stahovice (434 m) nad reko Kamniško Bistrico in je bila zgrajena leta 1934. Iz Stahovice se lahko peš odpravimo po nekdanji gonski poti mimo romarske cerkvice svetega Primoža in čez Pasjo peč. Do Domžalskega doma bomo hodili tri ure. Telesno najmanj naporna in cenovno najdražja je vožnja z gondolsko žičnico (na 1640 m dolgi poti premaga 850 m višinske razdalje) do Hotela Šimnovec (1407 m), od koder je do Domžalskega doma mimo Zelenega roba in Velike Planine ena ura hoje. Z vrha Gradišča (1666 m), do koder se lahko peljemo z dvosedo sedežnico, imamo do Domžalskega doma pol ure razgledne hoje. Daljša različica nas vodi od spodnje postaje gondolske žičnice čez planino Dol (1308 m) in planino Konjščico. Do Domžalskega doma bomo prišli v treh urah in pol. Najdaljša in najzahtevnejša pa je tura od mosta čez Kamniško Belo (571 m) in čez Presedljaj (1613 m) do vrha Konja (1803 m, ta odsek poti je zelo zahteven!) in prek planine Dol (1308 m). Rob Velike planine bomo dosegli po petih urah hoje.

Drugo izhodišče je na jugu ležeča dolina Črne. V Stahovici zavijemo v smeri Gornjega Grada in se peljemo proti prelazu Črnivec. Prvič lahko avto zapustimo že v Krivčevem (gostilna Pri Jurčku), kjer je izhodišče markirane planinske poti mimo Podkrajnika, čez planino Kisovec ali Gojško planino. Domžalski dom bomo dosegli po dveh urah in pol zmerne hoje. Lahko pa se zapeljemo do Kranjskega Raka (1029 m), od koder bomo Veliko planino dosegli v uri in pol zmerne hoje. Tričetrt urni sprehod pa zahtevata izhodišči Marjanine njive (1220 m) ali Ušivec.

Publikacija Poznate Veliko Planino ?: https://www.pdd.si/wp-content/uploads/2014/07/PD-DOMZALE_velika.pdf

Publikacija Planinske poti: https://www.pdd.si/wp-content/uploads/2014/07/PD-DOMZALE_poti.pdf