Arboretum Volčji Potok

Arboretum Volčji Potok je biser slovenske vrtne kulture. Je javni park, ki se razteza na 85 ha površine ob potokih in livadah ter gozdu. V krajinsko oblikovanih zasaditvah je na ogled več kot 3000 vrst in sort okrasne drevnine in drugega rastlinja. Arboretum je prijazen do družin in je priljubljen cilj za družinske obiske. Vodstvo ustanove se zaveda, da zadovoljni otroci vedno znova pripeljejo v park starše in stare starše, hkrati pa so bodoči samostojni obiskovalci tega botaničnega parka, specializiranega za drevnino.

Arboretum nudi obiskovalcem vseh generacij, še posebno pa osnovnošolcem, srednješolcem in študentom naravoslovnih smeri, idealno priložnost, da se poučijo o rastlinskih in živalskih vrstah ter parkovnih ureditvah. Park je vreden ogleda v vseh letnih časih. Spomladi očarajo polja tulipanov, poleti dišeče vrtnice in prijetna senca stoletnih dreves, jeseni barvita preobleka raznovrstnih rastlin in pozimi spokoj spečega parka in narave. Poleg cvetličnih nasadov je za obiskovalce zelo privlačno razgibano otroško igrišče, razstave v rastlinjakih in predvsem veliko urejenega prostora za uživanje na prostem.

Arboretum sodi med najpomembnejšo vrtno arhitekturno dediščino v Sloveniji, zato je bil leta 1999 z odlokom v Uradnem listu Republike Slovenije razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Park ima zaradi kulturnih, zgodovinskih, krajinskih in vrtno arhitekturnih lastnosti poseben pomen za Republiko Slovenijo. Na ozemlju nekdanjega grajskega kompleksa se je ohranila parkovna zasnova, ki v prepoznavno celoto med seboj združuje ohranjene grajske prvine, po tematskih sklopih urejene različne vrste rastlinja, vodne motive, naravno krajinsko okolje in panoramske poglede na bližnjo okolico (grič Homec s cerkvijo na vrhu, Kamniške Alpe). Zaradi velike raznolikosti rastlinskega materiala, zbranega v parku, je pomemben tudi v biotskem in genetskem pogledu.

Izvorni namen arboretumov je nega in dopolnjevanje zbirke lesnatih rastlin. V Arboretumu je bilo že v Souvanovem času posajenih 187 vrst ter sort dreves in grmov. Od takrat se je število občutno povečalo. Ocenjujemo, da danes v parku uspeva 3.500 taksonov rastlin, kar arboretsko zbirko uvršča med najbogatejše tovrstne zbirke v Srednji Evropi.

Otroško igrišče

Otroci imajo v Arboretumu Volčji Potok gotovo najraje veliko otroško igrišče. Raznovrstna igrala za različne starosti jih za najmanj eno uro polno zaposlijo. Otroško igrišče je koncipirano za različne vrste igre. Tu so preprosta plezala s tobogani za majhne otroke, ki se želijo igrati v spremstvu odraslih. Dovolj je tudi izzivov za tekanje, plazenje in plezanje, vključno z drčo, ki ima že pridih adrenalinske igre. Labirint je preprost, zato je tudi za majhne otroke primeren in priljubljen izziv.
Ko se otroci igrajo, lahko odrasli posedijo na klopcah. S stališča odraslih je velika prednost Arboretuma v Volčjem Potoku, da je zaprt za avtomobile, mopede in kolesa.

Galerija Janeza Boljke

V Arboretumu gostimo stalno zbirko skulptur kiparja Janeza Boljke. Galerija je odprta ob sobotah in nedeljah, od 11. do 15. ure, v dneh, ko obratuje letni vrt (marec-oktober). V deževnih dneh in pozimi je možen ogled le po predhodnem dogovoru z upravo Arboretuma.

V prijetnem ambientu letne kavarne, ki deluje poleg Boljkove galerije ob vznožju Souvanovega hriba, se lahko obiskovalci Arboretuma Volčji Potok osvežijo, posladkajo, odpočijejo in razvedrijo. Kavarna je ob lepem vremenu odprta vsak dan od aprila do novembra od 9.30 do 19.00.

Zgodovina

Naselje Volčji Potok ali Wolfsbühel ima dolgo zgodovino. Po legendi naj bi se kraja takšno ime oprijelo zaradi volkov, ki so pogosto plenili po okoliških gozdovih. Sicer pa se v zgodovinskih virih prvič posredno omenja leta 1220 v darilni listini s Turjaka, v kateri zasledimo ime grajskega gospoda Hermanusa de Wolfspracha. Ime Wolfsbach izvira iz Volčjega na Blokah blizu Starega trga, zato sklepamo, da je Herman prišel iz omenjenih krajev.

O srednjeveškem gradu na vrhu hriba nimamo izpričanih zgodovinskih podatkov, zato njegovega obstoja ni mogoče potrditi. Od leta 1380 do 16. stoletja se v dokumentih omenjajo le dvor in njegovi lastniki. Za zgodovino Arboretuma so pomembni Valvasorjevi zapisi v Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689, kjer Volčji Potok omenja kot tabor. Grafika v njegovi knjigi je edina znana upodobitev Volčjega Potoka do 17. stoletja. Na njej sta upodobljeni dve stavbi. Tista ob vznožju predstavlja mlajši in večkrat prenovljeni graščinski dvorec, ki ga danes ni več. Na vrhu hriba stoji razrušena pravokotna stavba s kvadratičnimi stolpi in velikim utrdbenim stolpom na desni. Na podlagi arhitekturnih značilnosti je drugo stavbo mogoče umestiti v obdobje renesanse okoli leta 1500. To je čas, ko so bili na slovenskem ozemlju pogosti turški vpadi, zato so grajski gospodje gradili utrjene stavbe in tabore, da bi se obvarovali pred sovražniki. Prav zato se zdi, da je domnevni srednjeveški grad v resnici samostojna utrdba, ki je bila po prenehanju funkcije opuščena, izpričani srednjeveški dvor pa bi morali iskati na lokaciji med vojno porušenega dvorca.

V preteklosti so imele posestvo v lasti različne rodbine. Valvasor pravi, da je ob koncu 16. stoletja pripadal družini Bonhomo. Nato sta bila lastnika dr. Janez Burger in njegova hči Pavlina, kasneje rodbina Gozani. Leta 1882 je posestvo od vdove Fredinanda Gozanija kupil Ferdinand Souvan I. Ta je 1885 preuredil dvorec, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike pa zasadil z drevjem in napravil park, ki ga je obdal z zidom. Po njem je posestvo podedoval sin Leon, ki je parku okoli graščine 50 let posvečal hvalevredno skrb. Podrl je obzidje prvotnega parka, ga razširil in uredil. Vanj je zasadil domače in eksotično drevje, ga ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo in uredil ribnike.

Dve leti zatem, ko so 13. aprila leta 1944 graščino požgali partizani, so park pregledali pristojni strokovnjaki iz Zavoda za spomeniško varstvo LRS. Park in parkovni gozd so po ogledu ocenili kot važno znamenitost. Predlagali so, da se parkovno ozemlje izloči iz tedanjega agrarnoreformnega razdelilnega sklada in zaščiti z zakonito varstveno odločbo. Po smrti Leona Souvana leta 1949 je posestvo Volčji potok prevzelo podjetje Gradis, leta 1950 je bila izdana odločba za zaščito parka in parkovnega gozda, v začetku leta 1952 pa je prešlo pod upravo Agronomske in gozdarske fakultete Univerze v Ljubljani. Slednja si je ves čas prizadevala, da bi se zaščiteni kompleks postopoma razvil v arboretum za potrebe učnih in znanstvenih ustanov v Sloveniji in takratni Jugoslaviji. S tem je bila postavljena osnova za ureditev in razvoj arboretuma.