Spoštovani abonentke in abonenti,
ker nam trenutne razmere še ne dovoljujejo izvajanja večjih prireditev v naši dvorani, smo se odločili, da vam namesto pete predstave sezone 2019/2020, ki se je nehote podaljšala skoraj do poletja 2021, omogočimo ogled predstave, ki je sicer nikoli ne bi mogli videti na domžalskem odru. Razlog za to je zelo praktičen: scena predstave je preprosto prevelika, zato naj spletni ogled, za katerega vemo, da ne more biti pravo nadomestilo, vsaj za silo zamenja živi dogodek. Predstavo Tišina med nami smo izbrali med vsemi tistimi koronskimi študijami preteklih šestih mesecev, ki so premiero doživele le na spletu, na izvedbo pred gledališkim občinstvom pa še čakajo. Prav zato so te izvedbe tudi odlično posnete, kadrirane in zvočno realizirane, tokrat pod režijsko taktirko priznane filmske režiserke Barbare Zemljič, sicer tudi avtorice enega od treh delov predstave. Tišina med nami je na nas naredila največji vtis in se nas kljub dejstvu, da jo gledamo na ekranih, najbolj dotaknila.
Naslednjo, zadnjo predstavo sezone pa si bomo lahko, z malo sreče in ob primernem slabenju pandemije, že ogledali v živo junija v Letnem gledališču Studenec. Komaj čakamo, da vas znova vidimo v živo!
NAVODILA ZA OGLED
Ogled predstave je sila preprost. V brskalnik vtipkajte povezavo, nato še geslo in uživajte v ogledu. Priporočamo čim večji ekran, na televizijo pa se lahko priključite s pomočjo pripomočkov, kot je Google Chromecast ali preko funkcije AirPlay ter številnih drugih načinov. Predstava bo na voljo od 18. maja (od 20. ure) do 1. junija (do 20. ure).
Na povezavo lahko tukaj tudi kliknete:
https://vimeo.com/showcase/8453656, geslo pa imate abonenti zapisano na gledališkem listu, ki ste ga dobili po ("navadni" ali elektronski) pošti.
V primeru težav nas kontaktirajte na
obvescanje@kd-domzale.si ali pa nas pokličite na
01 722 50 50 (med tednom do 14.00 ure).
TIŠINA MED NAMI
»Tko da ... povej mi, zakaj točno ma človk tolk stvari, da ni prostora za ljudi?«
Zgodba se začne ob mraku. Na klopco v tišini po pogrebu matere sede žalujoči sin. Za njim kmalu pride odtujeni brat in na plano privrejo vse zamere iz preteklosti in strahovi pred prihodnostjo. Za njima v trdi temi na isto klopco sede zakonski par, ki praznuje petindvajseto obletnico poroke. On je uspešen poslovnež, ki ustanavlja podjetje za podjetjem, pobere denar in jih pahne v stečaj. Ona je vzdrževana žena, ki navdahnjena z umetnostjo in modrostmi s tečajev za samopomoč hlepi po polnejšem življenju. Po nekaj kozarcih šampanjca njuno veselje presahne in sledi bridek zakonski obračun. Skoraj polnoč je že, ko na isto mesto pride mlado dekle in po naključju sreča svojega bivšega šefa, lastnika podjetja v stečaju, ki ji dolguje nekaj zadnjih plač. Dekle je obupano, saj mora v treh dneh zbrati denar za najemnino, drugače bo s svojim otrokom pristalo na cesti. Up nove priložnosti se boleče razblini. Globoko v gluhi noči na istem mestu razgraja nekaj žensk na dekliščini. Bodoča nevesta in njene družice niso več rosno mlade, ampak žur ni zato nič manjši. Razbrzdanost se prelevi v objestnost in medsebojno obračunavanje, ko v jutranji meglici prihajajo na dan intimna izdajstva in sebičnosti.
Vse to opazuje mlad fant, ki zamaknjen v lastno tišino išče odgovore na druga in drugačna vprašanja.
DIALOG MED NAMI
Barbara:
Omnibus je nastajal v karantenskem času, vedele smo, da naj bi bila premiera novembra, nihče pa ni vedel, kako dolgo bo vse skupaj trajalo, zato nisem mogla mimo razmišljanja o covidu-19 ter tega, v kolikšni meri ga sploh vplesti v samo zgodbo. Najhuje od vsega, kar se je zgodilo, poleg mask v vrtcih, ki so se ponekod pojavljale, me zadeva to, da so ljudje umirali sami. To je stvar, ki se je ne da popraviti za nazaj, in menim, da bo pustila brazgotine na naslednjih generacijah. Ukvarjala sem se s tem, da je smrt prav tako priložnost za transformacijo kot rojstvo, in umanjkanje soočanja s smrtjo mi daje občutek, kot da bi se iz strahu pred smrtjo radi dezinficirali pred njo. Omnibus je vsak del časovno omejil na pol ure, zato sem poskušala to težko, skoraj tabu tematiko bližine smrti in žalovanja, neizrečenih bolečin, zamer in strahov speljati skozi intimno dramo dveh žalujočih bratov po pogrebu. Juretovo besedno diarejo tudi doživljam kot tišino, in sicer neizrečenih občutij in besed, saj se vprašam, kaj bi se zgodilo, če bi nehal govoriti. Tišina je kdaj lahko lepa, mirna, nezahtevajoča, včasih pa v sebi nosi zlome, strahove, zamere ... Kaj bi se zgodilo, če bi utihnili? Kaj bi privrelo na dan? Kaj povemo, kdaj povemo, česa ne izgovorimo? Ljudje bi se veliko bolj videli, pa tudi razumeli, če bi znali prepoznavati nianse tišin, ki se dnevno pojavljajo v odnosih, velikokrat je tisto, česar ne povemo, pomembnejše od tistega, kar pride iz naših ust.
Tjaša:
Jaz sem si predstavljala tisto neprijetno, negativno tišino med dvema, ki bi si sicer morala biti blizu, ki bi se morala znati pogovoriti. A v dolgoletnih medosebnih odnosih slej ko prej pride do nesporazuma, nezmožnosti odkrite komunikacije. Tišina je lahko skrivanje, je lahko beg pred občutki, beg pred pogovorom, beg pred razočaranjem nad drugim ali nad sabo. Lahko je pa tudi način pogovora, ko partnerja govorita en mimo drugega. Ko veliko govorita, a en drugega sploh ne slišita in se ne trudita razumeti, govorita mimo sočloveka, mimo sogovornika. Tako je tišina lahko tudi nerazumevanje in distanca, ki nastane med dvema. V primeru moje kratke drame gre enkrat za distanco med možem in ženo, drugič pa za distanco in nerazumevanje med bivšim delodajalcem in zaposleno. Tu gre za distanco med načinom življenja ter mišljenja pripadnika višjega ekonomskega razreda in navadno delavko brez moči, vpliva in finančnih sredstev.
Iza:
Moja začetna inspiracija je bila napisati tekst za izključno ženske like. Dekliščina (oziroma glede na zrelost naše neveste bolj ženščina) seveda sama po sebi zelo naravno to ponuja. Bolj kot tišina pa me je zanimalo to umanjkanje tišine. Trenutki tišine, ki bi dopuščali, da sploh dojamemo, kaj nam nekdo drug pove direktno ali indirektno. Velikokrat se zgodi, da se v družbi ljudje ne pogovarjamo zares, ampak samo čakamo na trenutek, ko bo beseda spet naša. Torej od pogovora opravimo zgolj govorjenje, poslušanja pa ne zares.
ODMEVI MEDIJEV
»Dramski omnibus se gledalca dotika neposredno in ga pretresa z močno sporočilnostjo. Nerazrešeni odnosi, vsi že skoraj eksistencialno ujeti v svoj obstoj, preslikavajo intimo v širši družbeni kontekst. To, da se reševanja malodane tragičnih zgodb ne znamo, še večkrat pa ne želimo lotiti, ustvarja svet, v katerem je človek človeku (preveč) zlahka volk. Če se je prekinilo oziroma ohromilo javno družbeno življenje, je urejenost zasebnega še toliko bolj pomembna. S konfliktnimi odnosi je slogan »Ostani doma!« le še posmeh tistim, ki so obsojeni na strupen dom. In ti isti namesto pomoči dobijo le neme opazovalce, ogrnjene v tišino, ki čedalje bolj postaja sopomenka za družbeni zločin.« Mila Kotnik / koridor-ku.si
