V življenju smo ves čas izpostavljeni zvokom. To niso le zvoki naravnega okolja, temveč predvsem zvoki civilizacije: brnenje prometa, ropot strojev, glasovi ljudi ter neprestana glasbena podlaga, ki doni iz zvočnikov. Na "vsakdanji hrup" se sčasoma navadimo; odzovemo se le še na zvoke, ki so v njem (pre)glasni. Naš sluh iz otopelosti predrami le tišina in to se zgodi ponoči, ko se mesto umiri. Predstava pripoveduje od deklici Tonki, ki zvečer ne more zaspati, saj jo iz sna dramijo nočni zvoki. Mama jo skuša pomiriti s pravljico o Grdoglaski, prastari gospe, ki v sebi združuje vse zvoke in jih nadzoruje. Nekateri zvoki, imenovani Ponočnjaki, pa ji ponoči pobegnejo in svobodno zaživijo. In prav ti so tisti, ki jih ponoči slišimo, in če jih prepoznamo, se jih ne bojimo več. Tona postane radovedna in njena soba je naenkrat polna Ponočnjakov. Hrup privabi Grdoglasko in ko se deklica spopade z njo, jo premaga. In ko Grdoglaska utihne, se svet zavije v popolno tišino. Takrat Tonka spozna, da je svet brez zvokov zelo neprijeten, Grdoglasko osvobodi in se nauči živeti v glasnem svetu.

Zaključeno za vrtce in šole.