Se še spomnimo, kdaj smo nekomu podarili del sebe? Ali pa: smo ta del zares darovali ali smo samo pokazali ta namen? V sredici gre za prastaro zgodbo, ki pa je Ervina močno zgrabila in ga temeljito premikastila. Umetnik nam s serijo reliefov govori o svoji daritvi, o svoji lastni izkušnji, ki ni samo simbolična; temeljita je in fizična, od roba eksistence – do skrajnega roba zmogljivosti človeka.
Reliefi, ki jih ustvarja, so opne, skozi katere vstopa v najtanjšo možno snovnost kipa, ki je skoraj postal slika, ker tako tudi izgleda. Opne so nenavaden spoj dveh tankih medijev: platna in papirja, ki drug drugega obdelujeta in gneteta v občutljivo, rahlo zgubanino, membrano, ki v resonanci s krvavo rdečo in velikim formatom kliče k ritualu. Ritualu darovanja.
Darovanju samega sebe; lastne potence, kreacije, ki v gubah formata igra vibrato brizganja krvi, a brez patosa, brez zgubljanja zavesti, brez adrenalina žrtvovanja. Če je Hermann Nitsch osupnil z mesarjenjem in polivanjem krvi, Ervin to naredi s simboliko: s falusi, z arhaičnimi Kourosi, s črno posodo spremenjenja, z elegantnimi vejami čudovitih grmov Arkadije. In s krvavo rdečim pigmentom, kot bi kri postala zemlja, s katero pred obredom namažemo celo telo.
Po drugi strani snovnost nosilca, čeprav je tanek in zguban – ravno zato vodi gledalca v čas, ki ni bil nikoli izmerjen, za katerega se je verjelo, da skoraj ne obstaja in je zato trajen; arhaika figur lahko izraža dostop do davnega numinoznega, ki je zahtevalo pripadnost, pokornost in ponižnost, v zameno za goli obstoj, čeprav v prividu Arkadije.
To je Ervinova pripoved: na videz prijazna in nezapletena, v svojem bistvu pa strašen, oseben spopad s simboli, varuhi, podobami, starimi Bogovi, ki z viharji iluzij še vedno obvladujejo našo, smisla oropano pokrajino. S simboličnim korakom se figure premikajo, a nimajo tal; sijoča rdeča jih naredi še bolj lebdeče in mesene, v radostni praznini, kjer darujejo lastne faluse in sebe same.
To je razstava, ki lebdi med velikimi žareče rdečimi figurami preteklosti in nami iz vsakdanjika, kot bi napovedovala nekaj, kar je bilo že davno pozabljeno in velikokrat ponovljeno.
To pa je daritev.
Jurij Smole, akademski kipar
