Režiser Luc Besson je inspiracijo za film delno črpal iz resnične zgodbe, ki jo je zasledil v časopisu. Članek o francoski družini, ki je lastnega otroka zaprla v kletko, ko je bil star pet let, je v njem porodil vprašanje, kakšne mentalne posledice to pusti na človeku. Kako lahko nekdo preživi kaj takega in kaj stori z vsem svojim trpljenjem? To idejo raziskuje v filmu Dogman. Trpljenje je nekaj, kar nam je vsem skupno in edini protistrup za to občutje je ljubezen. Družba posamezniku ne more pomagati, ljubezen pa ima moč, ki zdravi. In prav ljubezen pasje družine, s katero se Dogman obda, ga pozdravi in opolnomoči. 

Film pa ne bi bil to, kar je, brez Caleba Landry Jonesa v glavni vlogi. Igralcu je uspelo utelesiti vso žalost, hrepenenje, moč in kompleksnost junaka. Dogman je pretrpel več, kot bodo mnogi ljudje kadarkoli v življenju, a je kljub temu uspel ohraniti dostojanstvo.