Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana „Doberdob" pisatelja Prežihovega Voranca. Roman bo popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se borili na Doberdobski planoti, na kateri je po mnenju zgodovinarjev izkrvavelo največ slovenskih vojakov, ki so se borili v prvi svetovni vojni in na kateri se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj s pravim imenom Lovro Kuhar.
Roman dejansko izide šele leta 1940, pisatelj pa roman v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis nekajkrat izgine v nenavadnih okoliščin. Obdobje pisanja romana namreč sovpada z aktivnim političnim življenjem Prežihovega Voranca. Bil je eden prvih komunistov na slovenskem, leta 1937 pa postane celo organizacijski sekretar ter s tem drugi človek jugoslovanske komunistične partije. Bil je agent kominterne, popotnik, ki je govoril 5 jezikov ter bil v stikih z nekaterimi najvidnejšimi politiki tistega časa. Hkrati je ves čas ohranjal osebno skromnost in vero v malega človeka ter vrednote, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije.
Roman Doberdob je nastajal v obdobju, ki ga je Voranc zaradi aktivnega političnega življenja, večinoma preživel v ilegali in velja za edini slovenski avtobiografski roman na temo prve svetovne vojne.
odzivi
„Dokumentarnemu filmu Doberdob – roman upornika uspe naslikati širši portret obdobja med vojnama in po letu 1945, in to z napeto zgodbo, ki ji tudi po besedah Martina Turka, zaradi številnih preobratov najbrž niti ne bi verjeli, če bi bil po njej posnet igrani film." Matej Juh, Radio Slovenija
„Dokumentarec scenarista in režiserja Martina Turka Doberdob – roman upornika (…) Voranca petinšestdeset let po njegovi smrti suvereno postavi nazaj v slovenski zgodovinski spomin.(…). Film Doberdob – roman upornika je imeniten primer dokumentaristike, ki je za povrh zgrajen s suspenzom in poetičnim, celo razprtim koncem." Ženja Leiler, Delo
„Po vsebinski plati oziroma po tem, kar izvemo, je ta dokumentarec tako zanimiv in prav intriganten, da bi lahko navdihnil najmanj tri igrane filme." Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
„Igrano – dokumentarni film, v katerem nastopajo različni sogovorci in poznavalci, ni le pripoved o romanu, ampak predvsem o življenju Prežihovega Voranca. In kakšno filmsko življenje je to bilo. Kakšna eksistenca!" Irena Štaudohar, Sobota priloga
„Skozi številne pripovedovalce, med katerimi je tudi Prežihova vnukinja Metka Petrič, dokumentarec zaobjame več dimenzij Prežiha, s tem pa prikaže njegovo literarno in politično veličino, ki presega prvenstveno prepoznavnost Prežiha kot avtorja Solzic in Samorastnikov." Petra Lesjak Tušek, Večer
„Dokumentarno-igranemu filmu dajejo posebno težo pripovedi širši javnosti manj znanih zgodovinarjev, za piko na i pa je s svojo pripovedjo poskrbela Vorančeva vnukinja Metka Petrič." Jožica Hribar, Svobodna beseda
„Film režiserja Turka – Doberdob, se je meni pravzaprav zdel odličen film. Zdi se mi, da je idealno povezal pričevanja ljudi, torej, ne glede na to kaj so bili, lahko je to Prežihova vnukinja, literarni zgodovinarji, slavisti, vsi, ki so govorili vse o usodi Doberdoba. Vsi namreč vemo, da imamo med Prežihovimi romani, da ima Doberdob, bi rekel, najbolj nenavadno." MIRKO OSOJNIK (Upokojeni kustos Koroškega pokrajinskega muzeja) ob premieri filma na Ravnah na Koroškem
„Režiser je v svojem filmu uporabil zanimiv pristop, saj se je odločil za igrano-dokumentarni film. V njem se pojavijo tudi ilustracije Damjana Stepančič, ki so nastale prav zanj. Ker je Vorančevih fotografij bolj malo, je režiser vrzel zapolnil z ilustracijami, da si dogodke lažje predstavljamo. Film se mi je zdel zelo zanimiv. Navdihnil me je, da bom prebrala knjigo Doberdob. Ta ima okoli 500 strani, a se mi zdi zanimiva.." Nika Janjič, 9.a., Novinarski krožek OŠ Loka Črnomelj
