Po Wagnerju nič ni moglo biti več kot prej ... Vrata kromatizma so bila na stežaj odprta, zlata monumentalna vrata, ki so varovala bogastvo večstoletnega imperija klasične glasbe, pa so bila načeta. Po romantičnem škandalu je pred nami novo zvočno polje, ki je navidzno brezmejno. Kako harmonsko večpomenska lahko glasba še postane, ne da bi pri tem zgubila jasnost preglednost, stik s tonalnostjo, telesom, v katerem je bivala več stoletij? Spored, ki je nastal na pogorišču romantike, bi lahko poimenovali izzven romantike, slovo poslednjih romantikov ter nekakšen poklon pred prelevitvijo v novo telo.
Schönberg in Webern sta začela novo pot v zgodovini glasbe. Webernov Počasni stavek in Schönbergova Ozarjena noč sicer še nista del novega sveta in lebdita na pragu radikalne spremembe, kjer romantična popkovina še ni popolnoma pretrgana. Kje smo, kam gremo … so vprašanja, ki vejejo iz te glasbe. Priče smo nenehnemu iskanju, iz takta v takt. Stroka poskuša to iskanje analizirati, razumeti, ljubiteljem pa ne preostane kaj dosti drugega, kot da se prepustijo njenim valovom in tokovom, ki jih odnesejo v neznano …
Iz romantičnega pepela se je rodil modernizem. Webernov Počasni stavek in
Schönbergova Ozarjena noč predstavljata še labodji spev pozne romantike. Ozadje Schönbergove skladbe je delno avtobiografsko izbrana pesem, ki je zamišljena kot pogovor med žensko in moškim, ki hodita skozi gozd v nočni mesečini. Ženska moškemu prizna, da je noseča, in to ne z njim, moški pa v ljubečem odgovoru oznani pripravljenost, da otroka sprejme kot svojega. Nekdo je cinično zapisal, da Schönbergova partitura zveni, kot da bi skladatelj s svojim notnim papirjem obrisal še mokro partituro Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda, pa vendar je v wagnerjanskih harmonijah združil tako opojni svet harmonij kot tudi premišljeno motivično delo, značilno za Wagnerjevega največjega nasprotnika Johannesa Brahmsa in ustvaril neko novo avtorsko sintezo.
V Angliji je romantika vztrajala še nekoliko dlje. Finzijev Koncert za klarinet je mojstrovina, ki je nastala sredi 20. stoletja, v sebi še skriva žlahtno romantično dušo, ki se spogleduje z baročnim časom, z ljudskimi ter pastoralnimi elementi in seveda z Elgarjem kot angleškim romantikom par exellence. Neskončno hrepenenje brez rešitve na obzorju ...
Mate Bekavac
