Stane Stražar

Stane Stražar se je rodil 9. novembra 1929 v Škocjanu pri Dobu. Osnovno šolo je obiskoval v Krtini, poklicno v Domžalah, srednjo pa v Ljubljani. Leta 1949 je skupaj s še nekaj navdušenimi fanti in dekleti ustanovil dramsko skupino v okviru Gasilskega društva Studenec. Tako je dramska skupina 13 let nastopala pod okriljem tega društva. Ko je leta 1954 Stane odšel k vojakom, je dejavnost sekcije za nekaj časa zamrla. Po vrnitvi iz vojske se je poročil in preselil na Rodico pri Domžalah. Najprej je bil zaposlen v Lip Radomlje, kasneje pa kot elektrotehnik pri Elektro Ljubljana okolica. Leta 1957 se je pridružil Gasilskemu društvu Domžale. Kot prizadeven in delaven gasilec je k društvu privabil veliko mladih, leta 1960 pa je bil na občnem zboru društva izvoljen za poveljnika. Istega leta je napisal tudi svojo prvo knjigo 80 let gasilstva ob obletnici Gasilskega društva Domžale. Naslednje leto je zaradi nesporazumov društvo zapustil in čez nekaj mesecev skupaj s še nekaj navdušenci ustanovil Društvo za raziskovanje jam Simon Robič-Ivan Sešek Domžale, najprej kot jamarsko sekcijo pri Turističnem društvu Domžale, kasneje pa kot samostojno društvo. Že ob ustanovitvi sekcije je prišel v stik z dr. Walterjem Bohincem in drugimi člani DZRJ Slovenije, ki so ga uvedli v raziskovanje jam. Kasneje je organiziral veliko odprav na domžalsko-moravškem osamelem krasu in vanje vključeval izkušene jamarje iz vse Slovenije.

Za jamarstvo se je navdušil že kot mladenič, saj je v bližnji okolici domače vasi kar nekaj zanimivih jam in izvirov. Kmalu po ustanovitvi društva so na Stražarjevo pobudo začeli za turizem urejati Studenško jamo. Slovesno so jo odprli 16.septembra leta 1962 in ob tej priložnosti premierno uprizorili njegovo dramo Bratova kri. Vseskozi je bil gonilna sila v društvu. Zavzemal se je za gradnjo Jamarskega doma, saj se je zaradi vedno večje aktivnosti društva pokazala potreba po skupnih prostorih.

Poleg vsega je našel čas še za pisanje obsežnih krajevnih kronik Doba, Ihana, Moravč, Črnega grabna, Radomelj, Mengša, Trzina in Domžal. Opisal in zgodovinsko obdelal je ozemlje celotne nekdanje domžalske občine. Posebej ga je zanimalo obdobje med 2.svetovno vojno. Služba, ki jo je opravljal (obnova električnega omrežja) ga je pripeljala v stik z Ijudmi, ki so mu pripovedovali o svojih stiskah in težavah. Veliko medvojnih zgodb je tako dobilo še drugo plat resnice.

Ves čas je bil aktiven tudi v Jamarski zvezi Slovenije, med drugim je bil 20 let član uredniškega odbora revije Naše jame. Leta 1988 je bil izvoljen za blagajnika JZS. Na proslavi ob 100-letnici Jamarske zveze Slovenije je prejel odlikovanje Predsedstva SFRJ Red zaslug za narod s srebrno zvezdo za zasluge in uspehe pri delu, pomembnem za napredek države.

V času prvih demokratičnih volitev v Sloveniji je kandidiral na lokalnih volitvah na listi Slovenskih krščanskih demokratov in bil izvoljen v občinski svet Občine Domžale. Nekaj let je bil tudi glavni in odgovorni urednik občinskega glasila Slamnik.

Napisal je osem obsežnih kronik: Kronika Doba (1970), Svet pod Taborom (1974), Moravška dolina (1979), Črni graben (1985), Ob bregovih Bistrice (1988), Mengeš in Trzin skozi čas (1993), Župnija Dob skozi stoletja (1997) in Domžale mesto pod Goričico (1999), ki je izšla po njegovi smrti.
Poleg tega je leta 1980 ob stoletnici Gasilskega društva Domžale napisal še knjigo Na pomoč in leta 1995 izdal v samozaložbi zbirko črtic Ljudje ob Rači. Leta 1994 je s pomočjo občine Domžale izdal knjigo Oj ta slamnik, kjer je zbral in natisnil stare razglednice krajev v okolici Domžal. Leto kasneje je izšla knjiga Poslednji let, zgodba o letalu, ki je med 2. svetovno vojno strmoglavilo v bližini njegovega rojstnega kraja. Napisal je tudi več scenarijev za prireditev Adam Ravbar, leto pred smrtjo pa scenarij za prireditev Valvasor na Krumperku.

Za svoje delo na kulturnem področju je prejel tudi najvišje občinsko priznanje Kersnikovo nagrado.