Zgodba o domžalskem slamnikarstvu

Izpostavljeno:

V Domžalah so v preteklosti izdelali tudi več kot milijon slamnikov v enem letu. In kako se je vse to začelo?

začetku slamnikarstva pripovedujeta dve zgodbi, ki pričata, da je znanje izdelovanja slamnikov prišlo iz Firenc v Italiji.

Pisatelj Janko Kersnik je z zapisom ljudske pripovedi ohranil eno od razlag o začetku slamnikarstva: Nekdaj je prišel tuj capin iz Laškega, in sicer iz Florenc v Domžale. Takrat še ni mogel čez črnuški most, temveč z brodom pri Sv. Jakobu in prosil je v Domžalah pri Mačku za prenočišče. Gospodar ni bil voljan sprejeti tujca, ki ni bil videti posebnega zaupanja vreden; hoteli so ga zapoditi. Šele potem, ko se je oglasil mladi gospodrjev sinko in prosil, naj ga oče obdrži, so dedca vzeli v hišo; dobil je včerjo in potem so ga poslali v hlev spat. Drugo jutro se mu pridruži domač fant in capin se je začel z njim pomenkovati. Naenkrat pravi fantičku: "Plačati ti ne morem, kar si zame storil, toda nekaj te bom naučil." In capin vzame nekoliko slamnatih bilk in začne plesti. Pokaže dečku, kako se stvar dela in potem sta ves dan pletla in do večera imela že toliko spletenih kit, da je zadostovalo za klobuk, katerega je capin takoj zašil. Ko se je bil deček tega priučil, reče berač: "To ti zapustim; tebi in tvoji hiši, bodi to plačilo za blagoslov!" Pozneje je na mesto tiste kmečke hiše stopila lepa tovarna, lastnik pa je bil potomec tega fantiča, kateremu je bil zapustil florentinski capin svoj blagoslov.

Druga zgodba govori o vojaku, ki naj bi veščine slamnikov prinesel iz Laškega. Po izvoru domnevni Ihanec, naj bi se ob vrnitvi v domači kraj svoje rojake začel poučevati v tem, česar se je na Laškem izučil. Nikjer ni zapisnao, katerih bitk se je omenjeni vojak, udeležil, kakšen je bil, tudi njegovo ime ni jasno, zato to ostaja zgolj zgodba. Sčasoma naj bi njegovi rojaki v domačem kraju množičneje prevzeli to ročno, z njegovim podukom zastavljeno domačo obrt, ki se je kasneje razvila posebej na Domžalskem in Mengeškem.

Domžalski slamniki so cela tri stoletja preživljali Domžale in okolico. V tem času v naših krajih skorja ni bilo družine, ki ne bi bila tako ali drugače povezana s slamnikarstvom. O slamnikarstvu priča tudi izjemno lep zapis na freskah v cerkvi svetega Mohorja in Fortunata v Grobljah, kjer je znameniti Franc Jelovšek upodobil to gospodarsko obrt. Domžalski slamniki so bili tedaj vodilni modni izdelki najvišje evropske kakovosti. Da je bilo to res, potrjuje drobna prigoda domžalskega inženirja Rudolfa Petza.

Petz je želel dobiti imeniten slamnik, zato se je leta 1912 na poti iz Londona ustavil v Parizu. V veliki pariški trgovini je izbiral slamnike, a izbirčnemu kupcu noben slamnik ni bil dovolj dober. Na koncu je prodajalka postavila predenj svoj zadnji adut. Ko mu tudi ta ni bil všeč, je vsa ogorčena in užaljena vzkipela: "Kaj, tudi ta slamnik vam ne ugaja? To je vendar pravi domžalski slamnik!"

V 18. stoletju je bilo slamnikarstvo že razširjena obrt in pomembna pridobitna dejavnost. Kamniško-bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje niso gojili žita zaradi slame za pletenje, ampak zaradi zrna in hrane. Ob žetvi pa so izbrali najprimernejšo slamo za pletenje kit, ki so jih prodali ali iz njih sami ročno izdelovali slamnike ter jih prodajali na krajevnih sejmih.

Po prihodu Tirolcev in Sudetskih Nemcev v Domžale, ki so tu dobili osnovno znanje, polizdelke, delovno silo in energetske vire, se je pričela industrializacija slamnikarske obrti. Na prelomu stoletja je bilo v Domžalah 25 slamnikarskih tovarn in delavnic, letno so proizvedli tudi milijon slamnikov, ki so bili zelo cenjeni po vsej Avstriji ter v številnih evropskih prestolnicah. Domžalske »slamnikarice« so šivale slamnike v najpomembnejših slamnikarskih tovarnah po Evropi in v Ameriki. Vrhunski slamniki izpod njihovih rok so bili glavni vir zaslužka prenekatere družine, ki je šla s trebuhom za kruhom v Ameriko.

Po prvi svetovni vojni so nove politične in gospodarske razmere povzročile pospešeno propadanje slamnikarskih tovarn. K zatonu je prispevala tudi moda, saj nošenje pokrival v javnosti ni bilo več obvezno. Po drugi svetovni vojni se je industrijska proizvodnja slamnikov nadaljevala le v tovarni Univerzale Domžale, ki so jo zaprli leta 2003. Po njeni zaslugi je bilo slamnikarska industrija v Domžalah prisotna več kot 130 let. Eno samo panogo, ki je začela industrializacijo kraja in njegove okolice, je nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti.

Pletenje kit in slamnikarstvo je bilo stoletja del življenja tukajšnjih prebivalcev. Pripomoglo je k njihovemu večjemu blagostanju in tudi k razvoju vasi v mesto Domžale. Spomini še živijo v stavbah, ohranjajo se v občinskih simbolih, pisani besedi in pesmi, v delovanju različnih društev, turistični ponudbi ter v Slamnikarskem muzeju. Vabimo vas v muzej, da si ogledate zgodovino in na sprehod med tovarnami domžalskih slamnikov.


Viri: Vir:
  • Matjaž Brojan, 2012. Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva.
  • Katarina Rus Krušelj
Kontakt
Kontakt

Slamnikarski muzej
E: slamnikarski.muzej@kd-domzale.si
T: 01 724 84 08 (v odpiralnem času Slamnikarskega muzeja), 01 722 50 50

Vstopnina
Vstopnina
Brezplačen vstop
Sorodne vsebine
Ste vedeli
… da je občina Domžale 7. največja slovenska občina?
TIC DOMŽALE
Ljubljanska c.70
1230 Domžale
T: 01 / 722 01 00
T: 01 / 721 07 26
E: tic@domzale.si
Facebook
Instagram
Vse pravice pridržane © 2017 Občina Domžale
Izdelava: bplanet