Univerzale (nekdanja Oberwalderjeva tovarna)

Izpostavljeno:

Oberwalderjeva tovarna secesijskega videza, je pod imenom Univerzale leta 2003 konačala svojo proizvodnjo in s tem končala obdobje slamnikarstva v Domžalah. Slamnika iz te tovarne sta nosila tudi vojvoda Windsorski in kasnejši britanski premier Anthony Eden.

Tirolski prišleki so z gospodarskimi ambicijami pričeli prihajati v Domžale potem, ko je Avstro-Ogrska v vojni leta 1866 izgubila Lombardijo - kot svoje interesno območje, kjer je do sredine 19. stoletja lahko uresničevala svoje gospodarske načrte. Bilo je sredi 19. stoletja, ko so Tirolci iz alpske vzhodnotirolske doline Defereggental imeli z Domžalčani že nekaj izkušenj, saj so jih obiskovali kot krošnjarji s svojimi izdelki že vsaj nekaj desetletij. V teh desetletjih so na Domžalskem in Ihanskem kupljene slamnike v domačih krajih lahko prodajali z velikim zaslužkom.

Tirolci: Peter Ladstätter, Jakob Oberwalder st. in Peter Feldnaer so stopili skupaj in v Zgornjih Domžalah 42 na lokaciji kasnejše tovarne Toko kupili staro Ferbarjevo domačijo in si v njej uredili manjšo slamnikarsko tovarno "Ladstätter Oberwalder & Co" (leta 1866 po Berniku oz. po lisitnah 1877). Vendar pa veliki trije niso dolgo ostali skupaj, saj so se zaradi svojih interesov in različnih vizij poti v prihodnost razšli.

Jakob Oberwalder je 1870 kupil Vovkovo hišo v Zgornjih Domžalah in ustanovil samostojno podjetje Jakob Oberwalder & Comp. Do leta 1884 ni bil lastnik hiše, saj je bila vpisana na Petra Feldnerja. Ko je tudi na papirju postal lastnik, je tovarno nenehno povečeval. Izkazala se je potreba po večji tovarni in odkupil je parcele naokoli od "Povža" do "Svahkana", pa vse proti zahodu do nekdanje posesti Kurtzhalerjevih. 1908 je tovarno tako podrl in na istem mestu zgradil novo. Opeko za zidavo so investitorji dobili v radomeljski opekarni, to pa je bilo za opekarno pravzaprav prvo veliko naročilo. V letu 1910 so za slamnikarsko tovarno zgradili toplotno postajo s kotlom Meiner in parnim strojem moči 80 KM ter dinamom moči 48 KW.

Svetovna vojna je tudi v domžalskih slamnikarskih tovarnah pustila sledove. V Oberwalderjevi tovarni je bilo le 17 delavcev, nekaj pa tudi uslužbencev, ki so bili zvečine Tirolci. Že leta 1913 so v bližini mesta, kjer je kasneje zrasla Vajeniška šola, Tirolci zgradili stanovanjsko hišo ,ki so jo uporabljali za nastanitev tirolskih delavcev. Leta 1919 je podjetje prešlo pod prisilno upravo, ki je trajala do leta 1924. V tem času in ob posebnih pogojih, ki so jih v letih poprej narekovale razmere prve svetovne vojne, pa je Oberwalder&Co delovala v mnogo manjših količinah, kot bi jih sicer zmogla doseči. Za leto 1921 imamo tako podatek, da je bilo v tovarni zaposlenih 52 moških in 82 žensk, ki so izdelali 80.000 slamnikov, čeprav so imeli zmogljivosti za 400.000 slamnikov. Izvoz je bil usmerjen na Češko, v Avstrijo, na Poljsko, Ogrsko in v Romunijo. Surovine oz. kite so dobavljali iz Tajske, Amerike, Francije, Nemčije, Japonske, Kitajske, Anglije in Italije. Pri proizvodnji so uporabljali trboveljski premog, energijo pa zagotavljali s parnim kotlom Menier.

Slabe razmere so lastnike silile v iskanje novih rešitev. 14. julija 1926 sta se tako združili Oberwalderjeva tovarna (sedež so imeli na Dunaju) in Keller&Co. ter ustanovili Združeno tovarno slamnikov s sedežem v Domžalah. Poslovodje nove družbe so bili Jakob Oberwalder, Walter Keller (tovarnar iz Homega Litvinova na Češkem), Viktor in Ernest Stemberger (tovarnarja z Dunaja) in Avgust Tosti (bančnik iz Ljubljane). Slamnikarska proizvodnja v tovarni je potekala sezonsko - največ od septembra do junija, poleti pa je bilo šivanje manjše. Največ slamnikov so prodajali po nekdanji Avstro-Ogrski, pa tudi na Češko, Madžarsko in v Anglijo. Kupci so največ naročali t.i. slamnike žirardi, saj so bili takrat slamniki z ravnimi krajci najbolj moderni.

Leta 1931 so se združili Oberwalderji, Kurtzhalerji in Stembergerjevi, saj je bilo poslovanje čedalje težje. Nad vsem poslovanjem je v tem času držal roko Kreditni zavod iz Ljubljane, slamnikarji pa so eden za drugim postajali ujetniki njegovih pogojev in določb. Kasneje se je združenim pridružila še firma Peter Ladstätter in sinovi. tako da so Tirolci delovali vsi skupaj. Kljub spremembam pa so počasi začele vse tovarne zapirati svoja vrata.

Tovarne zaradi zadolžitev niso poravnale svojih obveznosti in vsa zadolžena posest je prešla v roke Kreditnega zavoda Ljubljana ter s tem v slovenske roke. Združene tovarne nekdaj močnih tirolskih lastnikov, osredotočene v Oberwalderjevi tovarni, so se preimenovale v Univerzale, družbo z omejeno zavezo, tovarno klobukov in slamnikov v Domžalah. Prvi mož tovarne je postal Vinko Zalokar, ki je uspel povečati proizvodnjo in kmalu odplačati vse obveznosti do kreditnega zavoda. Tovarna je pred drugo svetovno vojno letno izdelala 100.000 slamnikov, pri čemer pa so uspeli tudi izboljšati kvaliteto izdelka iz pet na sedem let. Z vpeljavo novih oblik oz. modelov so v Univerzalu postali ekskluzivni dobavitelji evropskih višjih slojev. Svojo kakovost so še oplemenitili z novimi izboljšavami, zato ni čudno, da sta domžalski slamnik nosila tudi vojvoda Windsorski in kasnejši britanski premier Anthony Eden. Uspeli so tudi s proizvodnjo klobukov iz polsti. O uspehu Univerzale in gospoda Zalokarja so pisali mnogi časopisi in hkrati grajali državo, ki je z višjimi carinami zavirala razvoj nadaljnje proizvodnje. Vendar pa je uspeh zopet prekinila vojna.

Nemci so ob prihodu v Domžale nemudoma aretirali ing. Vinka Zalokarja, saj so v njem prepoznali domoljuba, liberalnega intelektualca, sokolskega zanesenjaka in uglednega meščana z velikim vplivom med ljudmi. Zalokar je tako več mesecev prebil v begunjskih in šentviških zaporih. V tem času je vodenje tovarne prevzel okupatorjev komisar, ki je preusmeril delo za potrebe Wermachta. Ko so Nemci Zalokarja izpustili, ni mogel v svojo tovarno, saj je ostal v Ljubljani, ki je bila pod italijansko oblastjo. Zato se je leta 1943 odločil in odšel med partizane, kjer je postal borec prve slovenske topniške brigade. Po vojni je v industrijskem ministrstvu dobil nalogo, da vnovič vzpostavi uničeno in razdejano domžalsko tovarno, ki je bila zadnje mesece vojne spremenjena v nekakšno vojaško bolnišnico. Dela se je lotil z velikim zanosom in v kratkem času z delavci in mojstri, ki jih je poznal, usposobil najprej klobučarski obrat. Četudi je bil v resnici večinski lastnik tovarne izpred vojne, mu tega statusa nova oblast - kljub temu, da je bil partizan, ni priznala. Decembra 1946 so ga razlastili, ostal pa je upravnik oziroma direktor podržavljenega podjetja, ki so ga v novih razmerah ocenili najprej na 800.000 dolarjev, nato pa v revizije cenitve na zgolj 60.000 dinarjev. Zatem so prišli ponj in ga kot sovražnika ljudstva poslali iz tovarne, čemur so se uprli delavci, ki so uprizorili protestni shod. Oblast si je tako premislila in ga postavila na mesto tehničnega direktorja podrejenega politkomisarju. Vinko Zalokar je v letu 1950 nenadoma umrl, vzroka za smrt pa niso našli.

Leta 1950 je oblast preko kamniškega okraja ustanovila Tekstilno industrijo Domžale, ki je združevala Univerzale Domžale, Filc Mengeš, Trak Mengeš in Otex Šmarca. Namen je bil povečati proizvodnjo, vendar pa ni bilo tako v realnosti, saj se je proizvodnja zgolj poslabšala. Leta 1955 je to spoznal tudi oblastni organ in ponovno razdružil družbe. Univerzale se je zatem z novim direktorjem, Matijo Svoljškom, osredotočila na tekstilno konfekcijo, kjer je bila investicija dokaj majhna, uspehi pa hitri. Če so tako leta 1953 zaposlovali 177 ljudi, se je že v začetku šestdesetih številka podvojila. Po koncu šestdesetih let je z vzponom turizma začela naraščati tudi proizvodnja slamnikov. Univerzale so se specializirali tudi v izdelavi športne konfekcije in domžalske izdelke so v Ljubljani prodajali tudi v Modni hiši. Pred svojim koncem se je Univerzale v upanju, da reši slabo finančno stanje, usmerila v izdelavo športne konfekcije. vendar pa to, zaradi razmer v tekstilni industriji, ni uspelo.

Leta 1992 so trije potomci Vinka Zalokarja zahtevali vrnitev treh petin tovarne. Denacionalizacija je bila dolgotrajna in zapletena, Univerzale pa so počasi tonile v vse večje dolgove. Leta 2003 je bil razglašen stečaj in vrata proizvodnje je zaprla zadnja slamnikarska tovarna v Domžalah. Danes je stavba spomenik industrijske dediščine, ki čaka na vrnitev svetlih časov.


Viri: Matjaž Brojan, 2012. Slamnata sled Domžal. 300 let slamnikarstva.
Lokacija
Lokacija
Slamnikarska cesta 4, 1230 Domžale
Vstopnina
Vstopnina
Brezplačen vstop
Sorodne vsebine
Ste vedeli
… da je ime naših krajev v svet 1593 leta ponesel vitez Adam Ravbar s Krumperka, odločilni borec v protiturški borbi pri Sisku?
TIC DOMŽALE
Ljubljanska c.70
1230 Domžale
T: 01 / 722 01 00
T: 01 / 721 07 26
E: tic@domzale.si
Facebook
Instagram
Vse pravice pridržane © 2017 Občina Domžale
Izdelava: bplanet