Grad Kolovec »Gerlochstain«

Izpostavljeno:


Grad Kolovec »Gerlochstain«

Vas Kolovec se v zapisih pojavlja že v 13. stoletju leta 1282, pod imenom Gerlochstein. Ime sestavlja predpona »Ger-«, ki pomeni drog, kopje; medpona »-loch-« pa grmovje, drevje, gozd. Tako je kraj dobil ime po dolgih kolih, ki naj bi jih za izdelovanje kopij v srednjem veku sekali v kolovških gozdovih. Slovensko ime »Kolovec« se v zapisih pojavi leta 1584. O zanimivi razlagi, kako je nastalo to ime kraja, razmišlja tudi J. V. Valvasor, ki meni, da je nastalo od osnove kolo ali po kolarju, izdelovalcu kolesa za vozove ali pa po strmem kolovozu, po katerem so vozili do gradu na vrhu hriba; pater Martin Baučer pa je mnenja, da je izhaja ime iz še starejše dobe, iz latinske besede Collis, kar pomeni hrib.

STARI GRAD KOLOVEC (Gerlachstein)

Na stari kopi nad vasjo Rova so razvaline starega gradu Kolovec (Gerlochstein, Gerlachstein, Gerlochstyn), ki je prvič omenjen v listini 20. maja 1282. Po Valvasorjevih zapisih so bili leta 1315 lastniki Kolovca bratje Asuin, Gerloch in Nikolaj. Ko je zadnja potomka, Elizabeta Kolovška, leta 1389 stopila v velesovski samostan in leta 1391 postala opatinja, je vsa kolovška posest prišla v roke gospodom s Hmeljnika, kjer so tedaj gospodarili gospodje Turjaški in so bili v sorodu s Kolovškimi. Valvasorjevo poročilo priča tudi o tem, da je bil že pred letom 1444 stari kolovški grad v razvalinah in kasneje obnovljen s strani rodbine Turjak s Hmeljnika.

Rodbina Hohenwart je imela velika posestva v Beli krajini. Andrej Hohenwart je leta 1467 postal deželni glavar na kranjskem in bil primoran preseliti se v Ljubljano in nekako v tem času naj bi Hohenwart z gospodi iz Hmeljnika zamenjal posest v Beli krajini za grad Kolovec. Tako naj bi torej na Kolovec prišli Hohenwarti; natančneje leta 1497 je grad prevzel Andrej Hohenwart in si ga delil z starejšim bratom Štefanom. Po prevzemu gradu Koprivnik, kamor je odšel Štefan Hohenwart, je Andrej v celoti prevzel grad Kolovec, ki je do tedaj že precej bogastva zapravil za podporo dobrodelnim ustanovam. Zadnjo sled je Andrej za seboj pustil leta 1495, ko je sodeloval pri ustanovitvi frančiškanskega reda v Kamniku. Za njim je celotno premoženje prešlo v roke Štefana Hohenwarta, ki je imel tri sinove, Ludvika, Jurija in Hermana; in prav Luka je leta 1530 postal lastnik Kolovca, katerega je kasneje prevzel njegov sin Abel. Leta 1560 je grad pogorel. Hohenwarti so ga opustili, saj so se preselili v novi dvorec v dolini. O razvalinah starega gradu je govori Valvasorjevo poročilo. Stari ali opuščeni grad je bil po njegovem mnenju nekoč odlična trdnjava. V svojih zapisih omenja tri okrogle stolpe, strelne line, močan trdnjavski zid ter kovinsko vezavo velikih kamnitih blokov v tem zidu. Bil je celo mnenja, da je bila to rimska trdnjava. Kmetje so mu pripovedovali o zgodbah, ki so jih sami slišali od svojih prednikov, da so Kolovški grad nekoč napadli Turki. Ker se niso mogli prebiti skozi obzidje, so na hrib vlekli top, da bi ga razstrelili. Zaradi hude strmine se jim to ni posrečilo. Trdnjavo je varoval tudi obrambni jarek. V Valvasorjevem času (v letih 1641 - 1693) so v trdnjavi našli kovinske predmete, velike in majhne krogle, ki še niso zarjavele.

Prvotni romanski grad sta sestavljala obrambni stolp in palacij (bivalni del srednjeveškega gradu), sezidan iz velikih kamnitih blokov; v gotski dobi pa so na drugi strani širokega notranjega jarka pozidali nova poslopja, vse skupaj pa obdali z močnim obzidjem in obrambnimi stolpi. Starejše in novejše grajsko jedro je ločeval širok in globok notranji jarek. Valvasor je zapisal, da so v kasnejših časih, ko so se kolovški gospodje že izselili, okoliški kmetje v stiskah, v času turških upadov, večkrat zatekli v opuščeni grad. Ker v samem gradu ni bilo vodnega vira je bila vanj voda po ceveh napeljana iz precej oddaljenega zajetja. Valvasor še dodaja, da so včasih opolnoči ljudje v grajskem stolpu videli nekakšne lučke.

SPODNJI KOLOVŠKI GRAD

V ravnini pod ruševinami starega gradu so baroni okoli leta 1530 nekdanjo pristavo prezidali v dvorec Kolovec. Zgradil naj bi ga Abelov sin Andrej Hohenwart po vrnitvi iz Tübingena, kjer je leta 1575 študiral in postal luteran. Inventarni zapisnik Andrejevega brata Kozma Hohenwarta, kaže kako bogati so bili takrat Kolovški. Seznam starih listin je obsegal sedemnajst strani, zlatnine eno stran, srebrnine tri strani, gotovine dve strani in orožja štiri strani. V tem seznamu, ki je dolg kar 74 strani, je posebej zapisana moška obleka, prešita odeja, preproga, posteljnina, perilo, cinasta posoda, medeninasta in bakrena posoda, posoda iz kositra, vino, prekajeno meso, slanina, usnje, kože, gospodarsko orožje, žito ter živina. Za Andrejem je posestvo in dvorec prešlo v roke njegovega sina Lenarta, ta pa je kasneje graščino izročil najmlajšemu sinu Krištofu, ki je imel s svojo ženo, Ano Marjeto (rojeno Paradeiser), 6 sinov. V juliju leta 1679, ko je Jurij Žiga prevzel gospodarstvo na Kolovcu od svojega očeta Krištofa, je bil primoran grad na novo pozidati in obnoviti, saj je tudi ta grad pogorel, ogenj pa ga je povsem uničil. Obnovili in prezidali so ga v lepo dvonadstropno baročno stavbo z grajskim parkom in vrtnim paviljonom. Skozi leta so se rodovi sinov menjali in v zapisih družinskih dreves je moč zaslediti številne družine z veliko otrok, na kar zasledimo na enega bolj pomembnega in zanimivega gospodarja po svoji zahtevi zapisano v oporoki. Jurij Jakob Hohenwart je bil rojen 22. aprila 1724 v Ravnah. Poročil se je z Marijo Frančiško Heriko, rojeno Hohenwart leta 1768. Imela sta štirinajst otrok; predvsem pa je zanimiva njegova izjava 8. februarja 1806, da želi, zaradi svoje visoke starosti, izročiti posestvo svojemu sinu Francu Jožefu, z zahtevo, da posestvo ne bi zadolžil ali na kakršenkoli način odprodal, k dedovalni masi svojega očeta pa mora priložiti 4.000 florintov. Če bi se odločil za prodajo dvorca, mora pri tem upoštevati testamente dobrote svojih prednikov in posestvo ponuditi v nakup sorodnikom za najmanj 2.000 florintov ceneje, kot bi mu ponudil katerikoli drug kupec. Oče si je želel, da bi Kolovec ne bi bil prodan, saj ga je imela rodovina Hohenwart v lasti že skoraj 400 let. Franc Jožef se je zahvalil svojemu očetu za izročitev posestva ter izjavil, da bo sprejel njegove zahteve. Franc Jožef, grof Hohenwart, komornik, lastnik več posesti v Iliriji in gubernijski svetnik, je 1. januarja 1829 Kolovec podaril svojemu bratu Andreju Konradu, ki se je kot najmlajši otrok rodil leta 1794, ki se je leta 1821 poročil s Korošico Terezijo Dahauer ter postal dvorni svetnik pri deželni vladi. Leta 1861 se je preselil na Dunaj, zato je grad in posestvo na Kolovcu 26. maja 1855, za 55.000 goldinarjev, prodal Janezu Nepomuku Mühleisenu iz Ljubljane, vendar posest ni dolgo ostala v rokah rodbine Mühleisen. 18. avgusta 1870 je za 57.000 goldinarjev prešel dvorec v rodbino Stare iz Mengša, ki je bila v njihovi lasti vse do 2. svetovne vojne.

Med okupacijo so posest najprej zavzeli Nemci, po osvoboditvi pa jo je nova oblast nacionalizirala. 30. aprila 1943 so dvorec partizani iz Kamniškega bataljona požgali, da se ne bi v njem zopet ugnezdila nemška posadka. Bataljon je spadal pod komando 4. operativne cone, ta pa pod glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in Partizanskih odredov Slovenije, katerega politični komisar je bil Boris Kidrič, ki je izdajal nesmiselna povelja. Po vojni so ruševine odstranili in posest nacionalizirali. V petdesetih letih so iz grajskega parka izvažali eksotična drevesa na Brione. Kasneje so o dvorcu pričali le zapuščeni vrtni paviljon, del obzidja, ostanki nekdanjega grajskega parka in propadajoča gospodarska poslopja, temelje grajske stavbe pa je prerasla ruša. Poleg dvorca so vsi lastniki v rokah posedovali velik del kolovških gozdov. Ti gozdovi so nastali z oploditvenimi sečnjami, kar je kasneje izjemno pripomoglo Staretom, ki so potrebovali les za svojo lesno industrijo. Dosledno so zatirali listavce, saj so jih smatrali za plevel, pogozdovali pa so s smreko, ki so jo gojili v lastni drevesnici v Mengšu. Leta 1930 so prenehali z iztrebljanjem bukve, saj so spoznali škodljivost takega početja. V tem letu je tudi s službovanjem začel gozdar Konrad Volmajer, ki je skrbel za kolovške gozdove. Ob okupaciji dvorca s strani Nemcev v letu 1941, so tudi ti gozdovi prešli pod začasno upravo ministrstva LRS za gospodarstvo, za oskrbnika pa so imenovali gospodarja teh gozdov Konrada Volmajerja. V letu 1949 so kot splošno ljudsko premoženje ti gozdovi prešli v opravljanje in gospodarjenje pod Gozdno gospodarstvo Ljubljana, gospod Volmajer pa je bil postavljen za upravitelja Gozdne uprave Kamnik. Končno so po osamosvojitvi Slovenije, reorganizaciji gozdarske službe, spremembi družbenega reda, predvsem pa denacionalizaciji premoženja, kolovške gozdove vrnili Staretom, ki so bili zadnji lastniki premoženja pred 2. svetovno vojno. Odločba o denacionalizaciji vrnitve premoženja je bila izdana v začetku avgusta 1993.

DVOREC PO LETU 1945

Po letu 1945 so se okoliški prebivalci zatekli k pogorelemu dvorcu po gradbeni material za njihova nova poslopja, gradnjo hiš, zato kasneje ni vidnih ostalin kamnov, ki bi bolj jasno pričali o obstoju dvorca. Grajski dvorec kasneje nikoli ni doživel prenove vendar je ugledal žarek luči, ko se je skozi njegovo dvorišče speljala cesta za poselitev zgornjega Kolovca. Tako je potekala mimo vhodnega dvorišča pot, ki je bila ena izmed prometnih povezav za vaščane, popotnike in okoliške prebivalce na Kamniško stran. Po letu 1990 so posest nacionalizirali in vrnili zadnjim lastnikom, rodbini Stare. Rodbina ima veliko lepih spominov na posest, stare črno-bele slike, ohranjen molitvenik Gerlachstein iz leta 1750 ter stari kataster Rov v nemščini, kjer je zapisan ves protokol tedanjega časa. Zanimivo je tudi njihovo prijateljevanje z eno bolj znanih slovenskih slikark Ivano Kobilico, ki se je večkrat s kolesom zapeljala na Kolovec, da bi poslikala prelepo pokrajino, rodbini Stare pa nemalokrat polepšala prečudovit dvorec s svojimi slikarijami, ki so ohranjene še danes. Okoli leta 1995 je bil dvorec v lasti šestih dedičev, proti koncu devetdesetih let pa ga je že imela v trajni lasti družina Verlič, ki se je kar nekaj časa zanimala za nakup zemljišča. Med potekom nove gradnje so novi lastniki ves čas sodelovali z spomeniškim varstvom iz Kranja, ki je vsa leta gradnje redno preverjal, da se novo nastali objekt gradi v duhu s časom in pogoji, ki so bili določeni pred gradnjo. Pogoji urbanističnega urada so bili zelo strogi, saj je zunanji kompleksni prostor zaščiten kot spomenik nacionalne vrednosti. Kot je sama arhitektka zapisala nista z investitorjem strmela k nepotrebnim posegom in arhitekturnim ekshibicijami, ker je prenova temeljila na ohranjanju zgodovinskih ostankov, prevzetih originalnih tlorisnih gabaritov in oživljenju prvotne zunanje ureditve. Ob izgradnji novonastalega kompleksa je bilo potrebno tudi prestaviti 60 letno traso lokalne ceste, ki je potekala skozi vhodno dvorišče. Zunanja ureditev ohranja raznolikost obstoječih mikroambientov, vse vplive zgodovinskih elementov ter originalno zasnovo. V celoti so ohranjena vsa drevesa v vrtnem delu, na severni strani je obnovljen kamniti zid, dva vrtna paviljona, kapelica ter amfiteater.

 Povzeto po: knjiga Ob bregovih Bistrice, Stane Stražar

knjiga Gradovi, graščine in dvorci na Slovenskem, Ivan Jakič

Slikovno gradivo: Topografija sodobne Vojvodine Kranjske, Janez Vajkard Valvasor

Viri:

www.rova.si

Vstopnina
Vstopnina
Brezplačen vstop
Sorodne vsebine
Ste vedeli
… da je železnica od Ljubljane do Kamnika stekla v letu 1891?
TIC DOMŽALE
Ljubljanska c.70
1230 Domžale
T: 01 / 722 01 00
T: 01 / 721 07 26
E: tic@domzale.si
Facebook
Instagram
Vse pravice pridržane © 2017 Občina Domžale
Izdelava: bplanet